Lanska Paklenica je pustila dober vtis, zato je bilo že lani odločeno, da jo raziščemo še nekoliko bolj natančno. Po poizvedovanju,branju in kompliciranju se odločimo, da bo odločitev padla na kraju samem. Iz prvotnega možnega plana, da obiščemo Vaganski vrh in Sveto brdo, kot je že lani namignil Wine, smo program nekoliko "znižali". Tako smo obiskali tri različne vrhove, vse v Narodnem parku Paklenica. Prvi dan po vožnji in nastanitvi nekoliko krajša pot na Bojin kuk, z začetkom na Velikom Rujnu. Drugi dan smo se lotili iskanja (in bili celo uspešni) ferate na Anića kuk, ki sicer ni nikjer vrisana, je pa v zgornjem delu markirana. Namenjena je alpinistom za spust in temu primerno opremljena (ne preveč turistična je). Z Anića kuka smo se po robu kanjona nato odpravili do Planinskega doma Paklenica in krožno nazaj po sameme kanjonu do izhodišča, tretji dan pa smo si za cilj izbrali Vidakov kuk, na drugi strani kanjona in obisk združili z ogledom podzemne jame Manita peć. Proti večeru pa smo se zapeljali še obujat moje mladostne spomine na Povljano na Pag. Za raziskovanje nam je služil vodniček Paklenica, ki ga je priložnostno izdal Planinski vestnik. Podatki so kar v pomoč, le vzpon na Vidakov kuk je bolj slabo opisan. Na splošno so oznake slabše kot pri nas, prav pride zemljevid, pa vsakič je seveda lažje, ko veš, kje si. No, lani smo rekli, da gremo prvega maja, da ne bo tako vroče. Verjemite, bilo je zeloooo vroče, do 30 je v tistem kamnu segrelo včeraj, v senci. Snega po Vaganjskem vrhu in Svetem brdu praktično ni bilo več, skupinica, ki smo jo srečali je povedala, da so ga na tej poti le nekajkrat prečili. Tridnevna vstopnina za nacionalni park je 100€, petdnevna je 150, prenočišče pa tudi najdete za okoli 10€. Seveda so bila plezališča zelo polna, in tam je kaj početi. No, še kar čaka tura Vaganski vrh-Sveto brdo, pa Tuline grede in Crnopac so padli v oči, pa še kaj. A potem, ko se shladi.
