Na cesti, ki vodi na Morkrine/Passo Pramolo/Nassfeld Pass, se na višini približno 1290 m nad morjem prične z oranžno-modrimi markacijami označena, a le na treh odsekih varovana pot Alta Via CAI Pontebba. Povečini na trasi, končani leta 1972, ni varoval. Na nekaterih odsekih se poplezava. Oranžni del markacije vedno kaže pot proti vzhodu in modri proti zahodu.
Z izhodišča se najprej spustim po beli cesti, nato pa povzpnem skozi gozd proti škrbini Glome. Tik pred njo je nekaj metrov verig in krajša lestev. Nad njo se svet položi in kmalu se znajdem na sedelcu med nizkim in visokim Malvuericom. Od tod se je v levo mogoče sprehoditi do nižjega ‘brata’, uradno pa se pot nadaljuje v desno proti višjemu, tj. M. Malvueric Alto (1899 m). Za njim spust proti sedlu Pridola postreže z izpostavlenostjo in v jutranjih urah mokrim travnato-skalnim terenom. Ko sem v nadaljevanju prispela do melišča pod vzhodno steno Crete di Pricot, sem zavila z očmi, ker nisem bila čisto prepričana, če bo šlo brez vrvi.
Seveda gre, celo prava uživancija je vse do škrbine (slika 5: levo od sedla in desno od ruševja slediš rampi), kjer skalo zamenja bolj travnat svet. Po njem na greben in nato dolgo pohajkovanje preden sem dosegla ne ravno izrazit vrh Crete di Pricot (2252 m, na nekaterih zemljevidih 2231 m) Pičlih nekaj minut je od njenega vrha oddaljen Konjski špik/Monte Cavallo/Rosskofel (2239 m). Razgledi so širni, a na italijansko stran bolj všečni kot na avstrijsko; severni sosedje so si pač omislili ‘smučarski turizem smo ljudje’. Ko sem se spustila na Sella di Aip/Rudnig Sattel, sem imela na levi simpatično rdečo ‘konzervo’, poimenovano po plezalcu Lomastiju, na desni pa moderno gondolo. V nadaljevanju sem zapustila originalno verzijo Alte Vie in se namesto po zavarovani poti z avstrijske strani povzpela na Veliki Koritnik/Creta di Aip/Trogkofel (2279 m) po ferati Crete Rosse. Nato sem skočila še na zahodni vrh V. Koritnika (ni markiran) in naprej po grebenski poti. Kmalu za zahodnim vrhom je razcep poti. Običajna pot, ki je markirana z rdeče-belimi markacijami, je označena tudi z oranžno-modrimi, le da v smeri sestopa eno malce zbledelo oranžno-modro markacijo na levem ovinku vidimo tudi naravnost in odločila sem se zanjo, saj označuje grebensko pot. V nadaljevanju označbe izginejo - mogoče je tudi, da sem jih izgubila. Kmalu sem zagledala možica in še nekaj njih ter prišla natančno tja, kamor sem hotela, tj. pod vrh Torreja oz. Trogkofel Turma. Zviz nanj in nato naprej v vedno bolj prvinski svet stolpov in skalnih skulptur. Kar naenkrat se zopet znajdem pred markacijo in nato pred kratkim zavarovanim odsekom, ki se spušča na škrbino pred velikim stolpom z neznanim imenom. Od tod naprej se zame začne najbolj prvinsko-čaroben del ture, ki privede do sedla pred Zottach Kopfom, kjer se Alta Via konča. Sama sem jo podaljšala še na Zottach Kopf (2046 m), potem pa se po CAI 403 vrnila na Mokrine ter s prelaza po cesti do nižje parkiranega avta.