Carnizza - Garnitzen berg

Jaz sem bil tam pred dvemi dnevi, ko sem se ustavil na povratku iz Dolomitov. Vreme ni bilo idealno. Ko sem šel na pot je celo deževalo, zvečer ob povratku pa je že sijalo sonce.

Naredil sem krožno turo mimo Auernig Alm pa po cesti naprej kjer se odcepi pot za Kronalpe, se povzpel gor, potem pa na sedlo Garnitzen(mal isku markacije, še dobr da so obmejni kamni mau za orientacijo), iz sedla pa gor na Garnitzen Berg in potem dol pa še na Auernig in nazaj do Nassfelda kjer sem imel avto.

Celotna pot je opisan v Lonely Planet Walking in Italy z italijanskimi imeni kar je malo motilo ker so bili na terenu v glavnem nemški(redko dvojezični) smerokazi. Sem iskal kot nor kje se gre za Monte Corona, predno se mi je zdanilo...

Pot sama je označena v LP kot 'Moderate' s čimer se strinjam, kljub temu da LP težavnosti včasih malo čudno ocenjuje. Do sedla Garnitzen bi lahko bila lahka od tam na Garnitzen Berg pa delno zahtevna, ker je mejni greben zelo ozek in strm in je treba na trenutke tudi prijeti za kako skalo. Od vrha pa do Auernig Alm in do samega Auerniga pa je spet lahka. To bi bila potem tudi dva pristopa na Garnitzen Berg. Iz Auernig Alma lahka iz sedla Garnitzen pa delno zahtevna tura.

Ja sem pozvonil na tust zvonček na Auernigu

Okoli enajstih sva prispela na Mokrine, parkirala pri koči Forcello ob jezeru Stausee in se po gozdni cesti povzpela do bližnje planine Auernig. Navdih sem dobila ob branju Igorjevega opisa in prvotno nameravala tudi jaz na Auering do zvončka. Toda spotoma sva spremenila cilj, kar postaja že običaj zadnje čase. Lahko bi se povzpela na oba vrhova, toda sva se raje nazaj grede še malo pogrela na toplem sončku in uživala tišino gora. Začetno je bilo nekoliko oblačno in temperatura -1, potem pa je bilo bolj sončno in odprto in temperatura se je dvignila na +6. Za planino Auering sva cesto zapustila ter nadaljevala levo navkreber. Skozi gozd je ob vzponu še šlo, nazaj grede,ko ni bilo psov na smučeh, pa sem raje šla peš. Ta del skozi gozd, je malo bolj siten, a kratek. Potem se znajdeš na povsem odprtem svetu, od koder se čez široko pobočje nadaljuje proti vrhu. Nekaj ljudi se je že spustilo pred nama, a ne veliko. Na vrhu sva bila povsem sama. Čudoviti razgledi, Montaž se kraljevo dviguje nad ostalimi.

Sabina.7…No, pa se nama je ta mesec že drugič zgodilo, da bi imela priliko spoznati se s »soforumaši«…(prvič je bilo na Ženiklovcu s Kseno)…pa ni bilo spet iz tega nič …mislim pa, da smo si na daleč pomahali z Davidejem, ko sta vidva že smučala dol, midva sva se pa šele vzpenjala? Škoda, pa drugič…

Kakorkoli, glede na napovedi, da bo več sonca na zahodu bolj popoldne, nisva nič hitela. Na prelaz Mokrine sva se pripeljala šele sredi dneva. Ko sva »premlela« pot skozi gozd, sva se malo razgledala in razmere vse naokrog približno podobne…veliko presmučanega, pa tudi še precej nedotaknjenih flank pršiča…odločila sva se najprej za vzpon na Carnizzo. Sonce je močno grelo vse do vrha, vse kar se je dalo sleči je romalo v nahrbtnik…na vrhu pa zmeren veter, ne prehud, tako da sva se zadržala kar dolgo…res ni za verjeti, kakšne »360 stopinjske« razglede ponuja tak kucelj…končno se le pripraviva za spust…odsmučava do gozdne meje, potem pa spet pse na smuči in se povzpneva še na Auernig, pozvonit za srečo . Sonce je bilo že precej nizko, tako da še malo posediva in ujameva čudovit zahod…potem pa hitro nazaj na izhodišče, kamor prismučava ravno pred temo...Še en čudovit dan je bil…

Ja, se vaju spomnim, sta hodila gor zelo usklajeno......in Davide vama je pomahal!!! Ob tretjem skupnem vzponu se bomo morda spoznali! Slike so prekrasne....pa to vedno opazim!

Sabina, hvala glede fotk, pa saj na tako lep dan in v tako lepem ambientu ne morejo biti drugačne ..sicer pa ni vrag, da se enkrat "zares" ne srečamo in poklepetamo

Zopet sva se vrnila na te konce. Tokrat je bila cesta od Gallo Forcella do planine Auernig precej zravnana, prevožena, za gor v redu, za dol pa ne preveč, a itak se nisva vrnila po isti poti. Tokrat je bil gozdni predel lažji za prehodit,le dvakrat je potrebno sneti smuči, ker so skale že pokukale na dan. Proti vrhu je bila že narejana gaz. Bila sva povsem sama na tej strani, na vrhu pa sva videla šest ljudi, ki so se vzpenjali po nasprotnem grebenu, po katerem sva se spustila midva in se vrnila do kapelice. Potem sva hotela še dve uri smučat na smučišču Mokrine- Pramollo-Nassfeld, toda karta bi stala 24 evrov na glavo,kar se nama je zdelo preveč in sva se vrnila domov.