Crete dal Cronz

Lahko bi rekel nepomembna gora, ki jo le redki, ki se vozijo po Kanalski dolini iz smeri Trbiža proti Vidmu( Udinam) sploh opazijo. Pred leti sem z nje že smučal. Pričnem na sedlu Cereschiatis. Tokrat grem v nasprotni smeri, po lepi privatni in za javni promet zaprti cesti hodim slabo uro do zgornje planine Glazzat, kjer je poleti tudi živahen kmečki turizem. (Da bi kaj takega imeli pri nas v TNP je že bogokletna misel, še izven ni preveč zaželjeno).Na planini se razgledam na okoliške gore, zatem grem naprej proti zahodu po cesti do bližnjega križišča, še vedno po poti 434, potem se usmerim na nekakšen kolovoz in v rahlem vzponu prečim gozdnato sleme. Pot se kasneje rahlo spusti do naslednjega križišča, kjer sledim markacijami poti 453 na vrh Crete dal Oronz. Snega je v tem delu do okoli pol metra, je pa pred dnevi že nekdo hodil, tako, da je gaz narejena. Z vrha pa seveda čudovit razgled na okoliške gore, kjer še posebej izstopajo Crete di Gleris na jugu (pod goro je speljan plinovod), pa Creta Grauzaria in Monte Sernio na zahodu, Monte Zermula z nekoliko nižjim Pizzulom, pa planina Pradulina in nad njo Monte Salinchiet, na severu izstopa Konjski Špik (Monte Cavallo) pa Creta di Pricotič in Creta di rio Secco, ter seveda oba Malvuericha (Mala vrha po Vidovo). Skratka za tako neopazen vrh je prekrasen razgled in zato sploh ni čudno, da je od mojega zadnjega vzpona tam več Slovencev kot Italijanov, od znanih Stritarjev, do Ivana s Planine pri Horjulu, s katerim sem se pred leti srečal pod Cimo Palombino, pa moje nekdanje učiteljice in učitelji izpod Šmarne gore, pa najstarejša in najbolj aktivna planika našega PD z njeno hčerko Marjeto. Z vrha sestopim po poti vzpona do razcepa, potem pa po lepi označeni stezi nazaj na sedlo. Predvidevam, da bo kakšne slike s te ture dodal še Miro, ki redno obuja spomine na prehojene poti. V kopnem priporočam ta lepi krog tudi za družine z otroci, vse skupaj traja od 5-6 ur.