Letošnja jesen je radodarna z vremenom in zato sva se spet podala v Sextence. Blizu so in za naju eno od najlepših gorstev v Dolomitih. S prstom po zemljevidu sva iskala še neobiskane cilje in kot prvi je prišel na vrsto Birkenkofel, z drugim imenom tudi Croda dei Baranci.
Nanj sva se povzpela iz doline Campo di Dentro, ki ima svoje posebnosti glede prometne ureditve. Od začetka Julija do konca Septembra je prepovedan promet za vsa vozila, vključno za kolesarje in sicer med 9. in 18. uro. Prepoved velja v obe smeri. Na začetku doline so avtomatske zapornice, na zadnjem parkirišču Antoniusstein pa je postavljen semafor. V času prepovedi po dolini vozi avtobus, ki ima redno linijo na pol ure.
Od parkirišča sva se odpravila v smeri koče Rif. Tre Scarperi po poti 105. Ta je na več mestih zasuta s kamenjem, zato sva se pri povratku držala kar dostavne ceste. Pri koči sva nato zavila na pot 8, kjer se je še enkrat pokazala uničujoča moč narave. Letos sva žal videla številne kraje, kjer se je okolje nepovratno spremenilo. Po nekaj dolinske hoje sva v naslednjem križišču obrnila desno na 9-ko in v še naslednjem na njej tudi ostala. Pot se v nadaljevanju zlagoma dviguje po široki dolini, razgledi pa so vse večji. Tako gre vse do sedla Forcella del Lago, kjer sva se dokončno odcepila proti Birkenkoflu.
Nadaljevanje je v začetnem delu mešanica prehodov čez skale, nato pa dolgega, a povsem enostavnega prečenja pobočja proti končnem cilju. A ravno v tem grmu tiči zajec, kje točno pa je končni cilj
. Po dolgem času grebenčkanja najprej pade v oči ogromna 3G konstrukcija na vršnem delu. Jupi, je to že vrh? Tudi, ampak ta se imenuje Cima Piatta Alta, prava zadeva pa se pokaže šele zadaj. Birkenkofel, trdnjava navpičnih sten je tik pred nama, skrival se je vse do zadnjega. Prvi pogledi ne kažejo najbolje, slaba potka v začetku je precej izpostavljena, nadaljevanja se ne vidi. Le križ na vrhu najvišjega stebra izzivalno kliče k sebi. In sva šla ...
Prehod se je odpiral za prehodom, stolp za stolpom. Varovani so le najbolj izpostavljeni deli, ostalo niso. Ni za vsakogar, sploh ne. Počasi se prerineva pod vršni del, kjer je treba premagati pokončno steno. Tu ni jeklenice, je pa najbolj nenavadna vrv, kar sem jih kdaj videl
. In ravno ta vrv je odličen pripomoček za zadnji vzpon. Z njeno pomočjo sva bila brez težav tik-tak na vrhu. Še obvezno fotkanje in sledil je povratek na Cimo Piatta Alta v obratnem vrstnem redu. Na prostornem vrhu sva naredila premor in se pustila razvajati dobrotam iz nahrbtnika in toplem oktobrskem soncu
. Čakal naju je še sestop v dolino, ki je potekal po istih poteh. Kakšne uporabne krožne variante tukaj ni.
Koordinate zgornjega parkirišča ( Antoniusstein ): 46.6847853N, 12.3051439E