Peljala sva se skozi čudovite, z gorami obkrožene kraje, da sva prispela na planino Silvella 1827 m, že v bližino IT/AV meje. Od nas skoraj štiri ure, a navdušena, saj sva bila tu oba prvič. No, kasneje sva bila malo manj
, ko se je od povsod začela spuščati megla, a sva jo kasneje na poti prebila in uživala ponovno.
Delala sva krožno pot. Najprej sva se preko sedla M Cavallino s pomočjo krajše jeklenice povzpela na vrh, nato pa sva se po zahodni poti spet preko jeklenic povzpela na vrh Pfannspitze, kjer je naju prvič na grebenu ujelo sonce. Še dobro, da nisva bila prav hitra, sicer bi ga najbrž ujela šele na parkirišču.S tega vrha sva ugledala jezero Obstansersee, istoimensko kočo in vrh Roßkopf, ki se boči nad njima. Od tu sva se spustila na istoimensko sedlo in se po krajšem pomenku spustila po zares strmih travah nazaj na planino. Ta strmina res ni bila prav užitna, a človek mora trenirati strmino v obe smeri
.
Ob poti na cca 2200 v.m. sva se razveselila množice borovnic in njihovega prekrasno obarvanega listja, ki je obarvalo tudi vse vrhove v okolici. Še posebno so lepo žareli v tem popoldanskem soncu.
Stopila sva še enkrat do pogleda na M.Cavallino, uzrla dva svizca in naredila analizo ture na parkirišču. Kljub temu, da sva bila deležna zmanjšanih pogledov, sva se vseeno strinjala, da je svet Karnijcev prečudovit!