|
jaz1. 11. 2008 23:06:39 |
V soboto sem malo podoživljal spomine ob vzponu nanj ko sem ga gledal z grebenov na nasprotni strani. Lp!
|
|
|
|
IgorZlodej29. 06. 2012 19:51:53 |
Pred skoraj 5 leti nama v začetku oktobra zaradi snega ni uspelo priti na vrh. Danes sva pričela pri koči Tolazzi in v jutranjem hladu v dobru urici prišla do tik pod kočo Lambertenghi-Romanin. Tam sva zavila v levo preko melišč pod vstopno grapo. Sledi kratek počitek, potem zaplezava, skozi kratko grapco nič posebnega, sledile so strme trave in skromna stezica, sledilo je prečenje v desno in navzgor, nato je sledilo nekoliko težje mesto v široki grapi po gladkih platah (II.), nadaljevanje spet lažje, zatem sledi prečenje po in pod ozkim izpostavljenim grebenom (predvidoma najtežje mesto) pa spet navzgor, pa malo naokoli. Ko prideva do nekaj metrov dolge jeklenice (edina varovala v smeri, ki pa ne bi bila nujno potrebna) že veva, da vrh ni daleč. Sledi lahkotno plezanje v trdni skali vse do vrha. Lepo je bilo stopiti na vrh. Sledil je počitek in razgledovanje po znanih, nama že precej domačih gorah. Zatem sestop, ki terja vso predvidnost, vrvi nisva uporabljala, čeprav je na nekem mestu urejeno sidrišče. Spodaj sva zavila do Piera v kočo Lambertenghi, s katerim se poznava že od lani, kratek pomenek in zatem še obisk avstrijske koče, ki jo prenavljajo, kljub temu pa prijazno postrežejo, nama zelo okusen štrudel s smetano in seveda Gässer, ki sva si ga pošteno zaslužila. Sledil je še sestop do Tolazzija. Smer je označena z še vedno obledelimi pikami in dokaj dobro sledljiva.
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
(+8) | | |
|
|
|
|
IgorZlodej27. 08. 2014 13:59:35 |
Rdeče pike so povsem uradne italijanske markacije, ki označujejo smeri vzpona oz. poti, ki niso zavarovane, enaka je označba na njihovih kartah, kjer je ponavadi narisan še alpinist .
(+3) | | |
|
|
|
|
coffee23. 07. 2019 19:17:42 |
Da se preveč ne zapraši... Danes na ta vrh. Kot so že ostali povedali, orenk tura za lažje prosto plezanje, seveda gor in dol, 4-5 ur konstantne koncentracije, zaradi travnatih strmali (boh ne daj v mokrem), šudra nad izpostavljenimi deli, tečnih prečk in ostrih razov. Izjema je le ena kratka zajla v zadnjem delu. Knjiga vpisov daje slutiti, da je še vedno redko obiskan vrh. Kakor koli že, najprej je treba najti vstop v steno in ker sem bolj z levo roko prebral vodiča in pogledal fotke, sem kakšno uro lutal sem in tja. Dovolj dolgo, da je jutranje sonce začelo žgati na goro, čeprav dela Cogliansov amfiteater dobro jutranjo zaščito kljub južni strani. Napredoval in spuščal sem se kar dobro, tako da sem od vstopa in nazaj potreboval približno 4 ure in pol. S sabo sem mel tudi 20m vrvi, vendar se nisem nikjer abzajlal, je pa tudi težko najti dobre rogle in povečini so nad najzahtevnejšimi mesti, tako da bi bilo smiselno imeti še daljšo vrv. Zjutraj sem imel pobožne želje iti še na Coglians, vendar sta tista ura lutanja in ubijajoče sonce pokopala želje. Pa nasledjnič.
1
2
3
4
5
6
7
8
9
10
11
12
13
14
15
16
17
18
19
20
21
22
23
24
25
26
27
28
29
30
31
32
33
34
35
36
37
38
39
40
41
42
43
(+5) | | |
|
|
|
Za objavo komentarja se morate prijaviti:
V kolikor še nimate uporabniškega imena se morate najprej
registrirati.