Monte Cimacuta

Danes sva z mojo gorsko spremljevalko obiskala hišno goro Forni di sopra in sicer Monte Cimacuta, ki kraljuje na tem krajem. To gorovje bolj kot med Karnijske Alpe spada med Dolomite levo od Piave. Zapeljeva se proti izhodišču za kočo Giaf, vendar parkirava avto nekoliko nižje od običajnega parkirišča in greva po poti 367 skoraj na prelaz Lavinal. Nekoliko pod prelazom zapustiva označeno pot in se usmeriva v levo ob rdečih pikah, ki naju zanesljivo pripeljejo z zahodne strani direktno na vrh. Težavnost ni velika, pot pa na karti ni označena. Z vrha sestopiva po isti poti, se povzpneva na prelaz Lavinal in nadaljujeva po prekrasni pokrajini do Casone Canpuros in naprej do planine Valbinon kjer je prijetno zavetišče. Po krajšem postanku greva po označeni poti 361 proti Škrbini Urtisiel, ki je na višini soraj 2000 m, pod nama je na južni strani dolina Meluzzo, naokoli na pravi dolomitski vršaci. S škrbine sestopiva do koče Giaf, ki je že odprla vrata in po postanku ob pivcu, ki je bilo na vroč dan kar zasluženo na kratko pokramljava z oskrbnikom, ki Marjeto založi z vodničkom gora nad Fornijem, nato pa sestopiva do jutranjega izhodišča. Če k Cimacuti dodava še lepo krožno pot je bila tura več kot lepa.