Še nebo je v petek deževalo solze srečice
, ko sem po doooolgem času ponovno padla v objem, sicer drugi najslajši
, tako zelo pogrešanim čezmejnim gričkom.
Domač občutek tudi po vsem tem času ni minil, ravno nasprotno…res sem pogrešala Karnijsko divjino
Zapeljeva se v Roveredo, oprtava kar težke nahrbtnike in že v zelo toplem jutru stopicava po poti 424. Stezica prečudovita, lepo speljana, sicer bolj prečenje, malo tudi gor in malo dol, zato višincev ne pridobivava hitro. Vode v izobilju, tako, da lahko kar sproti točiš in s tem prišparaš težo na ramenihJ
, saj je zadnja "self service" voda na cca. 900 m, malo pred razpotjem poti 424 in 425.
Na križišču, kjer se priključiva poti 425, imava še cca. uro do bivše kasarne, kjer "nabereva" več višincev v tej uri, kot prej v treh
.
Pri ostalinah kasarne kratka pavza, ter pogled v najino nadaljevanje. Težav z najdbo velikega balvana nimava, tu se zaženeva direkt desno, pod stene in že sva v osrednji grapi. Hja, začetek, krš od krša, vmes prav fina skala, ki drži, potem ponovno v krušljivem kamnolomu, zato malo pred koncem grape zavijeva desno in višje ugotoviva, da bi bilo bolje kar nadaljevati do konca grape. Prideva do travnih strmin, kjer materiala za šopke ni, je pa razmočena zemlja in urejeni nohti so šli po gobe
, hahaa. Tu prepustim vajeti zvestemu štrikcu in mojemu souživaču, ki pazi name
. Pa se plazim po mehki, nič držeči podlagi, vse ostane v rokah in kmalu sem čez, zame, najbolj siten del, kjer priplazim na greben in se odpre pogleda na,…vse…tu prečiva po severni strani, pod grebenom, nato nazaj na sonce in zadnji vzpon po travah in, jaaaaa, Cozzarel je bil ta dan samo najin…veselje neizmerno, imenitni razgledi, na vse kar sva že in kar še čaka. Na vrhu se kar nekaj časa zadrživa, saj spogledovanja s Čukom ni nikoli dovolj. Pod nama »bratec« Montusel, zadaj Dunja, z divjimi Joveti, poraščena Plananica, zadaj očarljivi Muzci, pa Počimunih, s Crostisom in še in še…….po zasluženem pikniku začneva previdno sestopati. V grapi pa eno samo dričanje in ogibanje premikajočemu kamenju in kmalu sva iz grape, a najina avantura se je tukaj šele začela, saj… pač rada delava krožne ture, tudi, če to pomeni daljšo turo, ampak tokrat, sva si jo pa pošteno zagodla
Na razpotju se odločiva za pot 425, katera se je prvo urco bolj vzpenjala, kljub sestopu, vmes sva imela čistilno akcijo v vsaki grapi, kjer ni bilo trave, saj da o cekih, ki sva jih štela v stotinah, sploh ne govorim, kar je malce pokvarilo veselje in vzdušje. Za zadnjo cvetko pa sva še zignorirala odcep
, ter se predaleč spustila, da bi se nama splačalo obrniti, tako sva vsak v svojem procesiranju utrujenosti in vročine in cekov in vseh pajkov, ki so naju ovijali po prepotenih telesih, končno stopila na kolesarko v zaselku Villanova, hahahhaha…sledila je čistilna akcija, že ne vem več katera, nato pa nazaj do izhodišča po cesti, ki je bilo daaaaleč…
A. sva naredila osebni časovni rekord
, saj je tura že brez najinega kvačkanja dooolga. Vse poti so izredno lepe, izvirno speljane, ambient čista divjina, samota, po najinem okusu. Trenutno je obilo vode, so pa ceki velik minus, saj jih je res ogromno.