Kako sem jih pogrešal, moje drage Karnijske Alpe. Ponavadi sem vsako leto takoj po novem letu odšel v to čudežno gorsko pokrajino in ponavadi ne sam. Tudi tokrat sem upal do zadnjega, ampak.... V Vili Santini je kapučino še vedno odličen, ampak prijaznost simpatične mulatke ga presega. Saj bi lahko kar obrnil, pol ture je tako že narejene, ampak se ne bom. Zapeljem se proti Pečem (Forni di Sopra), do Svobodne republike Ampezzo, tam zavijem v pravljični Sauris. Cesta je rahlo zasnežena, ampak me ne moti, moj avto to zmore. Izbiram med izhodiščem Lateis in Spodnjim Saurisom, izberem slednjega. Zapeljem se po cesti nad svetovno znano pršutarno Wolf. Na nekem ovinku parkiram. Spodaj Lago di Sauris, nad njim Monte Tinisa (kakšno krasno prečenje sem opravil v letu 2008). Snega je kar precej, kakih 30-40 cm. Grem po poti 218. Prvi del mi ni znan, ampak kmalu pridem na pot, ki sem jo opravil v letu 2009. Nihče ni hodil pred mano, nedolžna belina, vedno me prevzame. Rad imam takšne razmere. Pri znamenju na slemenu, ko se pogled odpre na vrh Pieltinisa sem nekoliko razočaran. Pričakoval sem, da bo spihano, ampak, da bo vrh kopen pa nikokar. Sprejmi ali pusti in sem sprejel. V rahlem spustu se spustim v smeri planine Pieltinis, nadaljujem po cesti. Piha, veter prenaša sneg, sonce se kremži, meni pa je nepopisno lepo. Tudi zaradi lepih spominov. Vztrajam proti vrhu, zadnjih 15 minut grem peš. Iz smeri Morgenleita vidim prihajati četvorico. V lepšem bi jih počakal, tokrat pa grem kar nazaj dol do smuči. Ne traja prav dolgo in že smučam, no ni to ravno pravo smučanje, v bistvu se peljem po cesti. Na planini Pieltinis se ustavim, kot sem se vedno vsaj trikrat pred tem. Lepo je tukaj, četudi si sam. Vse objekte že poznam, pa vendarle vstopim v stari del. Dobra energija je tukaj. Nadenem pse in se rahlo spustim, sledi vzpon do znamenja, zatem pse snamem in odsmučam vse do avta. Lepo je bilo. Vzpon posvečam Marjeti, ki je za vedno odšla lanskega poletja....
