Idejo sem seveda ukradel, upam, da ne bo posledic. Izhodišče, kraj Rigolato od koder se zapeljem do Piani di Vas. Zatem grem mimo obeh opuščenih planin Campiut do planine Tuglia. Zakaj tja, da obujam spomine na lanski vzpon na Monte Tuglio, ter da si ogledam teren za turno smuko. Zatem se vrnem do opuščene zgornje planine Campiut in grem gor proti. Lepa pot me kmalu pripelje do krasnega razgledišča, no razgledi so bili prisotni že ves čas, večinoma na domače gore. Malo posedim, nato se spustim nekaj metrov in že sam na odcepu za Monte Pleros, na skali tudi oznaka EE. Seveda nisem prvič tukaj, ampak že tretjič, tokrat zagrizem v strmino. Pot je mogoče slediti, označena je z rdečimi pikami in možici, napredujem s palicami vse do grebena. Tam se stezica nekoliko spusti na južno stran nad dolino Pesarino, v travi se skoraj izgubi, zato nikar po grebenu, ampak prečno čez strme trave. Na drugi strani že zagledam prehod, ko pridem bližje vidim, da je zavarovan s tanko jeklenico. Prav velike opore ne nudi, je pa vse skupaj kratko in ni težavno. Nadaljevanje je spet travnato, nekoliko višje sledi "najtežji" prehod, vodoravna, strma izpostavljena prečnica, nevarno za zdrs, ki se bi končal spodaj v skalnati grapi. Zatem gre naprej večinoma po strmih travah, na skalah so obledele rdeče pike, ki kažejo smer. Vsak korak mora biti trden, zbranost ne popusti do vrha, kjer pa se pokaže krasen razgled. Na vrhu dva križa, očitno postavljena v spomin na žrtve gora. V vpisni knjigi od leta 1993 ne najdem slovenskih imen. Gor se zadržim več kot pol ure. Proti vzhodu se kaže lahko dostopen Monte Talm, sledi nekoliko težji Mali Pleros, na obeh sem bil lani, na zahodu Monte Cimon in Creta Forata, ter celoten niz še drugih že obiskanih gora. Lepo. Seveda je treba nazaj, strmih trav se lotim skrajno previdno, če tukaj odletiš ti ni rešitve, krampeljci in cepin bi kar prav prišli. Varovanje z vrvjo skoraj ne pride v poštev, saj je vse travnato. No vseeno mi gre kar dobro in kmalu sem spodaj na lepi poti 228, in hitro zatem že pri koči Chiampizzulon, ki je še odprta, zato si podarim nagrado za lep vzpon v obliki Budweiserja. Še slabe pol urice me čaka do avtomobila na parkirišču. Če bo kdo zavil v Karnijce v prihajajočem vikendu, snega na južnih pobočjih ni, najvišji vrh Coglians ima nekaj flikc, kako je na severnih straneh pa je treba videt.
Pa še zanimivost od nekega pomladanskega obiska, ko sva bila tam z Marjeto. Že spodaj ob poti je bilo precej ljudi po gozdu in vsi so nekaj nabirali. Ker naju je zanimalo kaj nabirajo skoraj izpod snega, nekdo pove, da je to nekakšen divji radič (imena si nisem zapomnil) in zakaj naj bi bil tako zanimiv?, za moško moč odgovori. Pri nabiranju so pomagale tudi ženske, so že vedele zakaj
