Monte Scinauz

Gora je bila že nekaj let ogledana. Po nekaj letih zbiranja podatkov pri poznavalcih, ogledovanjih z bližnjih gora in pregledih kart je lani prišla novica, da so se na goro povzpeli Stritarji. Nekoč je to goro zasedla vojska, gor so imeli radarje, bojevale so se nevidne bitke med Natom in Vzhodnim blokom, območje je bilo zaprto, nekoč že nadelane poti so dolga leta samevale. Pred leti je vojska goro zapustila, lani so odstranili celo dostavno žičnico in danes se zapeljem v Lužnico (Bagni di Lusnizza). Izhodišče je dejansko v Sveti Katarini, ker pa tam že več let ni mostu je edini prehod, da ne bredeš Belega potoka in Bele stari železniški most v Lužnici. Grem torej čez ta most, kjer je danes urejena kolesarka pot in kakih 15-20 minut hodim po desnem bregu Bele proti toku, potem pa zavijem v levo na plečat z gozdom porasel hrbet, ki je lepo viden tudi z obeh Kanalskih cest. Kmalu najdem stezo, ki je na vsake toliko označena s starimi rdečimi pikami in ponekod črtami. Stezo je možno brez posebnih težav lepo slediti do Monte Pin (1506) in še naprej. Tako na mehko le redko kje hodiš, prav uživaško, večinoma mehke trave in listje v gozdu. Nekoliko višje pot preide v bolj skalnat teren, tam je celo nekaj zelo starih še kovanih klinov in tudi nekaj žice, spet sledi gozd, potem pa pridem na plano, kjer je pred leti gorelo. Povzpnem se čez ta pobočja pod M. Ghisniz, komaj vidna stezica zavije levo pod ostenja prej imenovane gore. Prečim nekoliko krušljiva skrotasta pobočja ves čas v levo, vmes je tudi nekaj grap, kjer je treba biti še posebej pazljiv, saj je del nekdanje steze ponekod skoraj odneslo. Po dolgem prečenju pridem na greben, prestopim neko škrbinico, se za nekaj metrov spustim na SV pobočje, potem pa po neki grapi, kjer je spet nekaj klinov in žice splezam na greben in po njem med rušjem pridem do zgornje postaje nekdanje žičnice. Objekti, ki so na vršni planoti so prav famozni, od žičnice je speljan dolg pokrit tunel do ostalih objektov, za neko stavbo leži ogromen krožnik radarske antene, v bližini je velik betoniran heliodrom, ki bi ga bila vesela vsaka planinska postojanka. Skratka človeka pogled na objekte na gori pretrese in neizogibno je vprašanje: Zakaj?. Ko si tako razgledujem te objekte opazim na zahodu vzpetino, ki se mi zdi celo višja od najvišje točke, kjer stojijo zapuščeni vojaški objekti. Na vrhu je celo križ. Ker bi lahko dejansko to bil vrh ali vsaj zahodni vrh Šinavca se seveda takoj odpravim do križa. Pot je med gostim rušjem je kar težko slediti. Prav pri križu pade odločitev, da se ne bom vračal po poti vzpona, temveč nadaljeval na Mokrine. Pot z vrha sem po opisu že poznal, od planine Biffil pa tudi že prehodil. Pokličem kolega in se dogovorim za prevoz, nato pa sestopim na SZ stran gore. Nizdol me varno vodijo rdeče pike (hvala alessio). Spodaj si pri neki grapi natočim vode, prekoračim grapo in se na drugi strani rahlo povzpnem skozi gozd, kmalu sem na planini Biffil, od sledi nekaj vzpona na neimenovano sedlo in naprej po lepi razgledni poti in kasneje pravi gozdni cesti vse do planine Javornik kjer se srečam z mojim prevoznikom, ki je na hitro naredil krajšo turco na Krnico in sestopil na planino Corona. Sledi še dobrih 10 minut do prelaza Mokrine, kjer so žal vsi lokali zaprti, zato je bilo treba še nekaj sto metrov na avstrijsko stran kjer točijo tudi pivo, če sva ga pila ne sprašujte. Iz Lužnice preko Šinavca do Mokrin 7.30 h čiste hoje. Priporočam izkušenim , ki brezhibno obladajo brezpotja in imajo smisel za orientacijo.