O Verzegnisu se ne najde mnogo zapisanega. Tudi jaz zanj sploh ne bi vedela, če ne bi Jože in Lojze pripovedovala, kako sta na planini pod vrhom pred več leti reševala ovco, ki je padla v večje korito z vodo, in kako ju je potem še dolgo spremljala s pogledom. Bi rekla, da jima je tako izkazala svojo hvaležnost
.
Tako sva se včeraj zapeljala proti Tolmezzu in še malo višje na sedlo Chianzutan, kjer je bilo najino izhodišče. Po prijetni poti skozi gozd in preko dveh planin sva prispela na greben in sedlo, ki povezuje Verzegnis in sosednji vrh Monte Cormolino. Ta greben nama je ponudil več kot sva pričakovala, saj sva poleg prekrasnega pogleda proti Dolomitom in Karnijcem uzrla tudi jato beloglavih jastrebov, ki so s svojim jadranjem ustvarjali prekrasno predstavo za oči in srce. In ta predstava se je nadaljevala tudi na samem vrhu. Res nepozabno!
Majhen, travnat vrh ponudi res veliko. Razgledi brezmejni, Karnijske Alpe, Dolomiti, Julijci, Furlanska nižina, Visoke Ture. Na vrhu tako nisva pogrešala prav nič, vse je bilo na dlani, vse popolno. Celo en obiskovalec je prišel po drugi poti, a takrat sva midva praktično odhajala.
Pri povratku pa sva se ustavila še pri jezeru Lago di Verzegnis, ki ponudi pogled na Amariano, ki je vsaj zame bila včeraj glavna zvezda pogleda tudi z vrha.