Mi ga nismo srečali
Sva bila pa konec julija prvič na tem dvatisočaku. Cestnina v Ukvah je 5 evrov, ko sva se popoldne vračala, fanta ni bilo več v hiški. Cesta je kar ok, mestoma ozka, prometni znaki zelo slikoviti, a med tednom ni bilo prometa. Tudi na P je bilo samo nekaj parkiranih avtov, še eden slovenski.
Po cesti naprej do koče Nordio, kjer nas je vztrajni lajež njihovega čuvaja (imava psa) nagnal desno po poti, obdani z gozdnimi jagodami. Na tem odseku sva srečala precej gorskih tekačev v spustu, očitno so imeli neko tekmo. Pot je res prijetna, položno speljana po gozdu in hitro pripelje do Bistriške planine.
Tudi tu zelo nazorni znaki, kjer je živina na paši in kako se obnašati. Na glavni vrh sva tu zavila po levi poti, ki se enakomerno vzpenja, sonce se je skrivalo za oblaki in ni bilo prevroče. Celo vršno pobočje je bilo polno dišečih črnih murk, toliko jih še nisem videla na enem kraju!
Časovnice kar držijo, vsaj za naju. Vrh je res čudovito razgleden na vse strani, oblačnost je žal skrivala najvišje vrhove V in Z Julijcev ter Visoke Ture. Prečila sva po grebenu še do križa, tudi tu sva bila sama, vmes srečala nekaj planincev. Vračala sva se kar po isti poti, bova naslednjič zaokrožila do Bistriške pl. Ustavila sva se pri koči na planini, kjer je bilo pivo in kos štrudla 10 evrov (pa sladica ni bila vredna svojega imena). Koze pa radovedne, kot le kaj.
Sicer je bilo ogromno krav in konjev na paši, a sva se jim zaradi psa izognila v širokem loku.
Radovednost nama ni dala miru, tako da sva zavila še do kapele Marije Snežne na planini, od tu pa po lepi senčni poti po gozdu direktno do P, tod sva srečala samo eno planinko. Vode je povsod v izobilju.
Ustavila sva se še v Ukvah, ki so res zgledno urejene, in ogledala mogočno cerkev. Tura nama je bila všeč, res lahek in lep dvatisočak na meji, zato se bova sem gotovo še vrnila!