Peralba in Chiadenis

V žlebu na "vzhodni normalki" ni več snega, je pa še nekaj blata. Na ferati na Chiadenis (nad kočo Calvi) je nekaj izpuljenih klinov, a se da počasi mimo (navzdol, gor gre lažje, ker so oprimki in stopi povsod v obilju). Srečno!

Peralba je ena lepših Karnijskih gora, čeprav že na meji z Dolomiti, ki so od tam že skoraj na dosegu roke. Poti nanjo so kratke, saj je izhodišče visoko (1800 m). Gor smo se pripeljali z Vrha sončne doline. Začeli smo pri Koči pri izviru Piave, zatem pa zavili na pot, ki pelje na zahodni greben, sprva gre steza po ravnem in celo malo navzdol, potem pa en del kar strmo navzgor. Ker kmalu pridemo iz gozda so razgledi seveda prvovrstni, pot kot taka pa nič posebnega, v celoti smo jo premagali z uporabo palic in se dodobra naužili prekrasnih razgledov. Po slabih 2 urcah smo bili na vrhu, spodaj pri koči Calvi pa je veselo kikirikal petelin. Sledil je kratek postanek, nato smo sestopili po Papeževi poti na sedlo Sessis, ter naprej pod Pic Chiadin, ki je bil naš drugi cilj. Tam smo odložili nahrbtnike in se po s pikami označeni smeri povzpeli na vrh. Družno smo ugotovili, da težave ne presegajo dobre I. stopnje. Spet kratek postanek in sestop proti sedlu Sessis, na katerega pa nismo šli, saj smo že kmalu zavili na stezico v desno in odšli po vzhodni strani na vstop v ferrato, ki pelje na Monte Chiadenis. Tokrat malo daljši postanek, nekaj smo dali tudi v usta, zatem pa smo po 33 minutah že stali na vrhu. Sestopili smo po JZ grebenu, ki je v celoti zavarovan z jeklenico, v spodnjem delu tudi kombinacija jeklenice in verige. Sledil je obisk koče Calvi in nekaj tekočega okrepčila, ter naprej do izvira Piave. Tokrat izjemoma objavim, ker nekdo, ki bere forum želi časovnico. Celoten krog smo naredili v 6 urah z vsemi postanki. Veliko smo fotografirali, veliko smo se razgledovali in veliko smo se pogovarjali.

Hja, danes ponovno uživali v lepotah Karnijskih alp, ki pač ne razočarajo...da pa se bomo povzpeli kar na tri vrhove, smo se odločali kar sproti, a so si tako blizu, da kar moraš...bil je lep dan z vožnjo malo po cesti, malo s pogledi na vrhove, se pravi izven ceste, hehe

hvala Igorju in Rozki za podrobne opise poti s časovnicam ter objavo lepih slik

Iz prijazne koče Calvi po zavarovani poti Piepo Sartor na vrh, potem pa sestop po "papeževi poti" (v žlebu še nekaj snega, možen obhod po spodnji strani) na sedlo Sesis in naprej pod Chiadenis, ter vzpon na vrh in sestop do koče Calvi. Potem pa še do koče pri Izviru Piave

Včeraj 1. avgusta sem šel s PD Škofja Loka v Zahodne Karnijske Alpe na takoimenovano papežovo goro na 2694 m visoko Monte Peralbo. Na pot smo šli z osebnimi avtomobili, ker je na planino Rifugio Sorgenti del Piave vodi ozka sicer asfaltirana cesta z majhnimi ovinki in je za avtobuse in kombije prepovedana.Od kraja Cima Sopadda do planine torej ne gre z avtobusi.Zapeljali smo se torej na parkirišče te planine in krenili proti koči Salvi, ki je na višini 2164m. Okoli koče veselo kikirika petelin . Imajo kar veliko jatico kokoši, torej si lahko tu privoščimo sveža jajčka .Nato smo nadaljevali priti sedlu Passo Sesis , kjer je križišče poti. Leva vodi na ferato Santor, desna pa je ttako imenovana papežova pot. Na to goro seje leta 1988 povzpe papež Janez Pavel II.(Papa Giovani Paolo II.) Na njegovo pot sem gor nas seznanja kup zabeležij, ki pa jih žal nisem posnel, ker mi je aparat delal samo še v ferati.Na sedlu se je naša skupina ločila . Večina pohodnikov se je odločila za ferato.Pravih ferat pri nas je malo, zato primerjav s težavnostjo ne morem ravno delati. Plezal sem jih samo na zadnji turi v Dolomitih-dve.Ta na goro je kar dolga in ti ne nudi nič počitka. Vodi strmo po sicer odlični skali nepretrgoma skoraj do vrha. Jeklenice so zelo nove . Na nekaterih delih je zelo malo oprimkov za noge in se je treba kar krepko potegniti gor.Težav pravzaprav ni, le takoj na začetku poti pred jeklenicami, kje je zoprn skok, nato pa se ob binglajoči jeklenici potegneš na začetek prave ferate.Plezanje mi je predstavljalo resničen užitek. Težavnost naj bi bila ocenjena A in B. Na vrhu pa nas je čakala gneča. Naši sopotniki , ki so šli po lažji papežovi poti so bili že gor. Na vrhu je križ in celo zvon želja. Celo vpisna knjiga je bila. Zabeležim sem se. Žiga nisem videl nikjer.Res pa da tudi vprašal nisem zanj. Tu smo seveda pomalicali, se poslikali in se po papežovi poti vrnili. Tudi papežova pot ni ravno enostavna. Zoprn je del poti v žlebu, ki je varovan s starimi zarjavelimi jeklenicami.Pot je precej gruščevnata.Na povratku smo se ustavili pri izviru reke Piave, kjer je prijazno gostišče. Oddaljeno je od parkirišče le 500m. Tu smo popili zaslužen pir. Nato pa kar dolga pot domov seveda z obveznim postankom v Dovljah pri Aljažku.Imel sem lep dan kakšnih si veliko še želim.

Velkavrh, po svoje imaš smolo! Enkrat zataji foto aparat, drugič pa zemljevid

Pol sem pa le posnel.Imam nov aparat in se šele učim rokovati z njm.