Rauchkofel 2460 m

Zelo lepe fotografije! Lisička takole visoko, ne bi si mislila, da jo je mogoče takole srečati. Tale konec si bo pa enkrat res treba "v živo" ogledati.

Tale lisička je bila nekje na 1600 m, sem jih pa v Sloveniji videl tudi še višje.

Rauchokofel nad Wolajersee je turno smučarski biser, zato je vsako leto vreden obiska. Po Ziljski dolini do K-M, zatem pa gor pod Plöckenpass. Sicer lepo jutro nama je kmalu zagrenila zaprta in zaklenjena zapornica do spodnje planine Valentin. Ni kazalo drugega, kot smuči na nahrbtnik in po cesti, ter nekaj po stezi do planine, ter naprej proti zgornji planini Valentin. Po slabih 45 minutah sva že lahko razbremenila ramena in stopila na smuči. Snega do zgornje planine sicer ni v izobilju, ampak se da. Od planine naprej pa je snega več kot dovolj, bil je celo pomrznjen. Pod impozantnimi stenami Chianevate in Cogliansa sva hitro prišla na Valentinova vrata, se zazrla na Jezerskega šefa (Capolago), kjer imava še dolg in skozi prehod odšla na širna JZ pobočja Rauchkofla. Sneg je ravno pričel odpuščati, vendar se nama ni prav nič mudilo in sva gor posedela skoraj celo uro in uživala v krasnih razgledih in sončku. Smučanje je bila ena sama poezija, na cm ali dva odpuščenem snegu, ki je krasno držal in tako vse do zgornje Valentinove planine, nižje je bil sneg nekoliko bolj zmehčan, lovila sva snežne jezike, večinoma po mehki plazovini in pridrsala nekoliko pod spodnjo planino. Sledilo je še dobrih 20 minut do avtomobila, nekoliko več pa do rumenega okrepčila. Rauchkofel je dostpen tudi iz kraja Collina oz. od koče Tolazzi, vendar je to bolj tura za peš, seveda pa tudi z Lešanske doline mimo koče Pichl.

Pa sem šel še enkrat to zimo v to lepo Valentinovo dolino.
Le kako bi lahko lepše preživeli praznični dan, kot na smučeh, pa še vreme nam je služilo, veliko bolj sicer na "tekmovalnem delu", nekoliko manj kasneje na družabnem. Tudi na 41. Valentingletscherlaufu je bila mednarodna udeležba, kakih 400, lahko tudi več se nas je zbralo iz Avstrije, Italije in Slovenije. S postaj GRS Kamnik, Radovljica, Bohinj, Mojstrana, Koroške in Bovca, upam, nisem koga izpustil. Štart je bil na spodnji planini Valentin, potem pa nekaj časa po kopnem, od zgornje planine pa na smučeh pod mogočnimi ostenji Colline, Chianevate in Cogliansa na Valentinova vrata. Vreme nam je služilo, sneg je bil ravno pravšnji za uživaško smuko, srečanja s prijatelji so tudi vedno prijetna. Rezultati, kjer se merijo najboljši približki srednjemu času sicer niso v prvem planu, pa vseeno se lahko pohvalimo, da je ekipa GRS iz Bovca med 35 trojkami v kategoriji gorskih reševalcev zasedla 6. mesto

Vedno prijeten vrh. Ena jesenska. Lp!

Od koče Rifugio Tolazzi sva se po poti 144 povzpela do prelaza Volaia mimo koče Lambertenghi-Romanin do koče pri Wolayersee-ju. Od tam sva po travnatem pobočju, ki se ne preveč strmo vzpenja, krenila proti v daljavi videnem vrhu Rauchkofla. Pot je bila prijetna, ker so naju spremljali svizci in krave na paši. Vrh sva dosegla v uri in pol, a na vrhu se je vreme kmalu začelo slabšati. Pogled na Hohe Warte je bil zaradi tega občasno slabši. Vračala sva se po drugi poti, ki naju je pripeljala na Valentinthörl. Od tam sva se spustila do jezera. Naslednji dan sva se nameravala povzpeti na Hohe Warte, a nama je slaba vremenska napoved prekrižala načrte.

Tulipan se je potepal sam, njegovo PD Medvode pa jo je takoj za njim mahnilo na podobno pot. Prvi dan, v soboto, smo se pripeljali do izhodišča pri koči Tolazzi, od tam pa mimo koče Lambertenghi-Romanin do prelaza Volaia po italijanski strani. Na prelazu stopimo na Avstrijsko stran, Lago postane See, Rifugio postane Hütte, sentiero pa weg. Prespimo v obnovljenih koči, ki ima tudi ime menda novo. Sedaj se imenuje Wolayersee Hüte, ne več Pichler. Za spanje vam jo lahko le priporočim. Pokala je sicer po šivih, a ni čudno. Nudi romantično okolico, idilične poglede, dobro in ne predrago hrano, prijazne gostitelje in čistočo, ki še diši po novem. Rezervacije in informacije so mogoče tule: http://www.wolayerseehuette-lesachtal.at/
Ko smo odložili nepotrebno kramo (v sobo so nas spustili že opoldan) in po kratkem postanku, smo se odpravil na Rauchkofel, edini zeleni vrh naokoli, kljub njegovim 2460m. Ponuja možnost krožne ture. Po desni strani po dolinici na Valentinova vratca, ki so tudi križišče za Hohe Warte, kakšne pol urice, nato pa v levo in na nezahteven a razgleden vrh še kakšno urico in pol. Vračali smo se nekaj časa po isti poti, nato pa po drugi strani gore dol (označen razcep). Pot je markirana in označena v celoti in razen prehoda po žlebu malo nad Valentinovimi vratci,ter parih metrih jeklenice pod vrhom povsem nezahtevna. Pa tudi to ni nič posebnega. Na platoju pod vrhom se igrajo okrogli svizci, menda so si morali razširiti luknje, da gredo tolste ritke lahko notri.
Ob uživanju razgleda iz steklene terase in prijetnem klepetu s sopotniki je večer hitro minil in spravili smo se spat v pričakovanju naslednjega dne in vzpona na Hohe Warte (M. Coglians).

Še med obnovo so imeli tudi najboljši štrudel . Kdaj pa zapirajo?

Tudi šnicle imajo dobre. Zapirajo pa naslednji vikend, 6.10.

http://tomazsarc.blogspot.si/2015/10/rauchkofel-17102015.html

Zelo premišljeno in z izkušnjami ste se odpovedali vrhu.
Ob prvi plasti snega na travah, ki je zapovrhu še debelejši in s tem težji, res ni kaj za iskati na strmih vesinah.
Lepa sosednja tura.

V Timavu smo bili nazadnje sredi oktobra, zato smo v Laipacu presenečeni zavili na obvozno cesto, saj je glavno pot na Plockenpass odneslo. Divjanje naravnih sil je vidno tudi naprej; cesta proti sp planini Valentin je bolj podobna gozdni poti po spravilu lesa, pri koči pa razdejanje doseže vrh.
No, sneg se začne kmalu; kakih 15min nad kočo in hoja je zjutraj kar uživaška, više gor v dolini pa sneg v senci ni tako predelan, pa tudi novega in napihanega je nekaj. Na sedlu občudujemo pogled v smeri jezera in vrha Capolaga, za lepši pogled na ostenje Cogliansa pa je treba prečno v jarek in navzgor po lepo zasneženih pobočjih. Kopno je samo par metrov strme trave in skrotja okrog križa, vse ostalo je še fino zalito. Sestop v močno odjuženem snegu pod sedlom in predvsem proti koncu je bil že rahlo zatežen a kaj bi to-vreme in pokrajina kot mora bit,koča in pivo pa je tam že skoraj na dosegu roke

Zelo pomladansko barvito, brez posebnosti na poti, če je sneg, ki ga je še kar nekaj, odjenjan. Tudi svizci se veselijo poletja.

http://stezeinsledi.blogspot.com/2020/07/v-dezeli-svizcev.html

Srečno na potkah

Od planine Untere Valentinalm po označeni poti na sedlo Valentin Törl. Nato desno po žlebu na obširno travnato planoto. Od tu na greben ter desno na vrh. Sestop do koče Wolayer, sprehod okrog jezera in nazaj na Valentin Törl. Le še dolg sestop v dolino. Pot brez posebnosti, le planina Obere Valentinalm je prazna.