Nepopisna divjina 'usred ničega'! Samota! Lepota in divjost soteske! Šele na zaključnem kolovozu proti dolini sem srečal en parček sicer pa nikogar. Verjamem, da sem bil na celi poti sam. Vsekakor te pustolovščine ne bom hitro pozabil.
Zjutraj malo pozno odrinem v smeri Trbiža, Tolmezza in San Francesca kar me pozneje tepe... Ko pripeljem v San Francesco, s pomočjo spraševanja domorodcev dokaj hitro najdem začetek planinske poti 810 skozi Val Comugna. Iz opisa, ki je žal edini zadovoljiv pa še ta v italijanščini ni bilo čisto dobro razvidno.
http://www.sentierinatura.it/EasyNET/Frameset.asp?Code=sentierinatura&Page=FormDOC&IDD=307&FROMSTART=TRUE Malo naprej od znaka za prepoved vožnje parkiram in startam. Kolovoz kaj kmalu izgine in treba je najti začetek poti. Ta se nahaja levo od vhoda v rov(z rešetkami) po bregu navzgor. Po par deset metrih najdemo rumeno packo na kamnu in prvih nekaj markacij je takih predno se začnejo uradne CAI-jeve. Le te so zelo sporadične in blede, tudi potka je ozka in mestoma težko sledljva. Kljub vsemu v prvem delu do zavarovanega dela ne bi smeli imeti večjih orientacijskih težav.
Pač pa je v prvem delu veliko klopov. Stalno sem jih odstranjeval s hlač in glede na to je še sreča da sem fasal 'samo' dva!
Nato pridem do zavarovanega dela poti, kjer se začne zares. Zajle, ki so pred nami so še najmanjši problem. Sledita namreč še dva skalna skoka(1. stopnja) opremljena z nekimi simbolnimi oprijemali, poveča se kondicijska (spusti in dvigi so izdatnejši) predvsem pa orientacijska zahtevnost. Na nekaj mestih skoraj obupam in hočem iti nazaj. Predvsem tik pred zadnjim spustom proti potoku ko pot prekriva še listje, predno jo najdem čisto po naključju. Če bi tu obrnil bi obrnil tik pred koncem najzahtevnejšega dela. Pač pa v drugem delu ni več (toliko) klopov.
Ko se pot spusti do potoka pridem do sotočja. Treba je iti desno(spet pomanjklive oznake -tu pot ob visoki vodi ni prehodna) in za prvim ovinkom smo na Pedigiafu, kjer je tehničnih in orientacijskih težav konec. Tam je križišče poti. Ker na celi poti ni nobenega smerokaza, grem seveda narobe t.j. levo čez most proti San Vincenzu namesto desno na Sella Giaf(kjer je zavetišče). Po kake 45 min. pridem v San Vincenzo, no k sreči je tudi tam bil zasilen bivak (kontejner). Ni kaj moral bom prenočiti, ker ni več časa da bi šel nazaj in na Sella Giaf. Bilo je neudobno, mrzlo in skoraj nisem zatisnil očesa. Še dobro, da sem s sabo vzel debelo puhovko.
Drugi dan(danes) se ob prvem svitu odpravim nazaj na Pedigiaf in naprej na Sella Giaf. Pot na Sella Giaf je speljana v ne preveč strmih serpentinah, spominjala me ja na pot na našo Komno, le da je bilo serpentin malo manj(okoli 25-30).
Na Sella Giaf ugotovim, da bi bilo tu prenočiti veliko udobneje, bila so ležišča, zidan prostor,... lahko bi celo ponoči z baterijo prišel nazaj do avta po širokem kolovozu, ki se spusti do San Francesca.
No, ko sem sedaj tu in imam čas, spotoma skočim še na Monte Giaf(začetek potke malo nejasen v travi nato pa zeleno-rumene markacije). Sledim jim do prvega vrha, pot gre potem še nekam naprej.
Po zgoraj omenjenem širokem kolovozu od Sella Giaf grem potem nazaj do San Francesca od koder je do avta še kak kilometer in pol po cesti.
Opozorila:
1. Klopi!
2. V mokrem nepriporočljivo - nevarnost zdrsa!
3. Tik pred Pedigiafom ob visoki vodi neprehodno!
4. Orientacijska zahtevnost!
5. Krušljivost(predvsem na zavarovanem grebenu) in previdnost na celi poti ob soteski predvsem na izpostavljenih mestih!
Pa ne se ustrašiti!
Ljubiteljem samote, divjine in pustolovščine bo vsak trud poplačan!