ponedeljek, 9.10.2023 (kolesarski izlet in malo peš)
Parkiral pod Višarji, potem pa zložno v Vrtinjlogarski graben. Na biciklu seveda. Prvi klanec pred dolino, asfaltni, me je dodobra ogrel, tudi pogrel, do Vrtinjlogarskega sedla sem spodobno brzel. Tam kratek počitek za žejo in spomine (fotografiranje), potem pa malce dol v Avstrijo in naprej strmo navzgor proti Zahomški planini. Pritiskam pedala v strm, neusmiljen klanec, ko zagledam Ojstrnik, vem, da sem že kar visoko. Nekaj kasneje zagledam lične hišice, malo zatem že vriskam pri velikem hlevu na planini. Priklenem bicikel na plot, ziher je ziher, in se peš povzpnem na bližnji Zahomec. Tako kot na planini precej piha, zato je postanek kratek, razgledovanje, spomini in fotografiranje, potem pa hitro dol. Čez drn in strn se po travniku zapeljem do kolovoza in po njem nadaljujem do kapelice Svetega Hubertusa. Do tam razdrapan kolovoz, luknje, skale, suho blato, res pestro, na koncu pa strma betonirana klančina, kot bi pripeljal na zaletišče skakalnice. Do kapelice sem bil mimogrede, tam se oblečem, razgledam in že drvim proti Ukvam. Cesta, široka za avto in četrt, je nepregledna, ovinki seveda, a se ne dam in pogumno drvim dol ven, celo pritiskam na pedala, da gre še hitreje. Ko pod kmečkim turizmom pripeljem na bolj glavno cesto zavijem proti Ukvam in nekaj previdneje, a nič počasneje, nadaljujem v dolino. Postanek v cerkvi, da prižgem svečki za vse moje, še žive in že pokojne, se spomnim par lepih dogodkov z njimi, in že nadaljujem proti Žabnicam. Za Ukvami zavijem na kolesarsko stezo in v samoti samotno končam čudovit potep. Res fino in prijetno
https://tubojan.blogspot.com/2023/10/zahomec-monte-acomizza-kolesarjenjepes.html