HOCHSTAUFEN(1771 m)
Za zadnji dan mojih dopustniških potepanj je bilo čez dan napovedano lepo vreme a zvečer že nevihte. Ker prečenje Watzmanna(med Slovenci je malo znano da naj bi ga kot prvi ali pa najmanj med prvimi preplezal naš Valentin Stanič, ki je prvi osvojil tudi bližnji Hoher Göll) zahteva dolg dan brez neviht(10-12 ur brez postankov) sem se moral temu podvigu žal odpovedati.
V TC v Berchtesgadnu sem na netu poiskal krajšo nadomestno turo. Ker je bil sistem omejen le z nekaj turističnimi stranmi Berchtesgadna na katerih ni bilo podrobnih opisov tur sem izbiral bolj naključno. No, več ali manj naključna izbira se je izkazala za dobro: Hochstaufen nad Bad Reichenhallom.
Ko sem zvečer še malo šetal po Berchtesgadnu sem videl na neki oglasni tabli obešene strani lokalnega dnevnega časopisa. Mojo pozornost je pritegnil članek v katerem sta bili opisani gorski nesreči, ki sta se zgodili prejšnji dan(obe s smrtnim izidom) in to ravno ena na Watzmannu in ena na Hochstaufenu.
Obe pa sicer na poteh, ki sta bili mnogo pretežki zame in nisem imel namena iti po njih.
Tista na Watzmannu se je zgodila v vzhodni steni(Ostwand). Čez njo je speljana Berchtesgadener Weg(prosto plezanje do III). Tam je zdrsnilo gorniku, ki se je sam(brez naveze) odpravil na to pot
. Gornik pod njim(sicer tudi sam na poti
) je slišal najprej krik nato pa se je usulo kamenje. Ko je prišel višje je našel gornikov nahrbtnik in poklical Berchtesgadensko GRS, ki je s pomočjo helikopterja žal našla le še truplo.
Helikopter niti ni dobro pristal v bazi, ko je moral zopet poleteti. Tokrat v severno steno Hochstaufena, kjer se je nesreča zgodila v sloviti Piddinger Klettersteig. Tudi tu je zdravnik lahko le še potrdil smrt. Je pa ta slednja nesreča bila res posledica, ne velike malomarnosti ampak dobesedno popolne brezbrižnosti saj se je ponesrečenec v eno najtežjih bavarskih ferat podal dobesedno brez vsega: brez čelade, brez samovarovanja in v supergah!
Naslednji dan se zjutraj nameravam odpeljati proti izhodišču. Pot naj bi se začela na Padinger Almu. Kje pa to je? V Bad Reichenhallu na Garminu najdem Staufenerstrasse. Ko pripeljem tja sicer vidim neke planinske smerokaze a za Hochstaufen nikjer. Vprašam domačinko, ki mi pove dostop do Padinger Alma. In res, ni bilo daleč.
Tam pa je bilo že polno pločevine tako da sem še komaj dobil prostor. Torej zelo obiskan cilj. Parkiram in se mimo zapornice odpravim. Že na netu sem videl da gresta od tu dve poti na vrh: normalka in "Steinerne Jäger"(legenda naj bi pripovedovala o dveh lovcih, ki naj bi ju hudič spremenil v kamen). Za slednjo je bilo na netu napisano: "anspruchsvoll", na smerokazih na terenu pa označeno s črno piko(težka pot). Hmmm, koliko težka pa je? Pa vprašam enega planinca in malo kasneje še eno planinko, ki prideta mimo razpotja. Oba pravita da je malo treba prosto plezati, da je nezavarovano, zahteva odsotnost strahu pred višino, oba pa tudi poudarita, da je 'sehr schön'. Njega tudi vprašam kolišna je stopnja plezanja? "Maximal erste!" No, to bo pa verjetno šlo. Čas: cca 3 in pol ure.
Na razpotju se torej odpravim v smeri težje poti. Pot gre še par sto metrov po cesti nato se od nje odcepi gozdna pot. Sicer lepa gozdna pot se zmerno vzpenja in po kaki uri in pol pride na sedlo in na križišče. Na drugo stran gre pot v Pidding, na levo pa zavije na greben. Na sedlu se odpre tudi pogled na sever in na avtocesto, ki se je sicer slišala a mi je pozneje ni bilo treba poslušati saj je večino poti šlo po južni strani grebena.
Pot se od sedla začne že kar strmo vzpenjati potem pa pridem do mesta kjer se odpre pogled nazaj na Bad Reichenhall. Od tam se najprej dvignem po neki lestvi, to pa je bilo tudi vse od železja. Pot potem postane zanimivejša. Počasi je treba začeti prijemati za skale, čeprav je vmes tudi še bilo nekaj hoje. Pravzaprav se taka pot nadaljuje vse do koče pod vrhom. Torej nekje hoja in plezanje(bolj I- kot I), no razen na treh, štirih malo daljših odsekih, kjer se je bilo treba malo krepkeje prijeti in potegniti(I), eden oz, dva od teh sta bila nekje 20 metrov dolga. Vse skupaj torej v meji neke lažje plezačine, ki...hmmm pri nas morda po težavnosti v grobem ustreza kaki grebenski na Prisojnik, če na slednji odmislimo zajle na začetku.
Seveda se bo sedaj kdo vprašal(še posebej ko bo videl slike) kako je mogoče, da se že nekje na višini od recimo 1400 nmv pa do vrha pojavlja golo skalovje. In to na južni strani! Treba je povedati, da je leta 1921 na gori(zaradi odvržene cigarete) izbruhnil požar in rastje se očitno od takrat naprej ni zaraslo.
Tudi normalka nazaj grede je v zgornjem delu več ali manj gola. Spomnilo me je malo na Svinjak, kjer je kot se spomnim tudi bil nek požar pri vrhu.
Tako pridem do tik pod vrh, do koče Reichenhaller Haus. Tam se malo okrepčam nato pa imam do vrha še cca. 5 min. Na poti do vrha stoji lepa kapelica. Pred njo je spominska tabla posvečena zakoncema, ki sta na tej koči delala kot oskrbnika in so ju tu leta 1993 oropali in usmrtili...
Iz vrha je lep pogled na celo verigo osrednjih Berchtesgadenskih alp. Watzmann je bil v oblakih, kar bi seveda pomenilo megleno prečenje brez razgledov in (odvisno sicer od njene gostote) morda tudi nevarno. Kasneje proti večeru se je sicer malo razjasnil. Na sever se poleg avtoceste vidi še bavarsko gričevje, na vzhodu se lepo vidi Salzburg, nekje na severo-zahodu pa Chiemsee.
Kar dolgo se zadržim na vrhu nato pa sestopim spet do koče in po normalki navzdol. Ker sem imel čas sem tudi ves čas šel bolj počasi kar je pomenilo, da sem prišel na Padinger Alm ravno ko se je po malem že začelo mračiti. Ravno ko sem sedel za mizo na dvorišču tamkajšnje oštarije in čakal natakarico da bi naročil pir se je vrh zavil v črne oblake, začelo pa je tako pihati da je začelo vse prte odnašati iz miz in prevračati stole.
No, pojdimo raje predno začne zares. Vremenska napoved se je uresničevala...
