Za letošnji dopust sva želela združiti hribe in drugačno kulturo. Po malo premlevanja je odločitev padla in izbrala sva Gruzijo. Kavkaška država na prvi pogled ponuja ravno dovolj drugačnosti, da je zanimiva z vidika poznavanja nove kulture, hkrati pa ponuja tudi ogromno možnosti za pohajkovanje v Kavkazu. Letalski karti sta bili hitro kupljeni, nato se odločiva tudi da bova najela avto (4x4), čeprav sva prebirala kako nevarna je vožnja po Gruziji in da je vožnja Gruzijcev zelo agresivna. No pa tudi kakšno besedo o cestah sva prebrala, da niso ravno najboljše. Če se odločate za pot in iščete dobrega ponudnika za najem avtomobila, priporočava Cars4Rent iz Tbilisija. Našla sva jih po dolgotrajnem iskanju najugodnejše ponudbe in dobrega zavarovanja ter kritij (cena najema cca 45 eur na dan brez odbitne franšize za Suzuki Grand Vitara letnik 2012).
In sva šla iz Ljubljane preko Istanbula do Tbilisija. Predno sva odpotovala, si nisva kaj dosti prebirala in se pripravljala na potovanje, saj si nisva želela že predhodno ustvariti mnenja o znamenitostih, državi, temperamentu ljudi, stanju duha... Pustila sva si, da naju deželica na jugu Kavkaza sama vodi po svojih poteh. Vse kar sva pogledala so bile glavne značilnosti in vire narodnega ponosa in tako sva hitro ugotovila, da so Gruzijci globoko verni ortodoksi kristijani in da se Gruzijci poistovetijo z vinom in vinsko trto (iz tu naj bi tudi izvirala, obstajajo pa tudi najstarejši dokazi o pridelavi vina v tej državi - kar 8000 let stari). Dvig avta na letališču in takoj se usmeriva na vzhod države proti regiji Kakheti, ki je najbolj znana vinorodna dežela v Gruziji. Vožnja po sprva kaotičnem Tbilisiju se sprevrne v razvozlavanje raznih načinov in vzrokov za hupanje (seveda nama). Potem nekako vse razvozlava in že prispeva v simpatično mesto Sighnaghi, ki je že skoraj Toskanski. Vasica na manjšem pogorju s krasnim pogledom v dolino Alizani in na vzhodni del Kavkaza. Udomačiva se v prijetnem Guesthouse-u, vljudno sprejmeva ponujeno izvrstno domače vino in se podava na ogled mesta in na večerjo ob kozarčku vina.
Naslednji dan potujeva proti Telavi in se vmes ustaviva v mestecu Kvareli, kjer se nahaja ena izmed najbolj znanih Gruzijskih predelovalk vina - Khareba winery. Poleg vrhunskega vina so znani tudi po tem, da so 11 km sovjetskih rovov spremenili v klet za - kakopak, vina. V kratkem ogledu in sprehodu po tunelih se naučiva veliko novega o njihovi tradiciji pridelave vina, o kvevrijih (amfore zakopane v zemlji kjer poteka alkoholno vrenje grozdnega soka do vina) o Kharebi in o tem, da imajo v rovih na stalnih 11 °C preko 86000 steklenic. Impresivno. Ogled ponuja tudi možnost degustacije in kasneje preživet popoldan v njihovem čudovitem vrtu. Pot naju je vodila do kraja Akhmeta, od koder nama je Google predlagal, da je najbližja pot proti Stepansmindi (Kazbegi) preko kraja Tianeti. Pa kaj še. Za 19 km sva potrebovala 1h30min, cesta pa kot na Jermanco po obilnem deževju.
Ko zelo slabo cesto pustiva za seboj, se priključiva na t.i. Military Highway, ki povezuje Tbilisi z Rusijo preko Vladikavkaza. Cesta je zelo razgledna, pelješ se mimo zimskega letovišča Gudauri, na najvišji točki si nekje blizu 2400 mnm, nato pa sledi spust v Stepansmindo, ki leži na 1700 mnm. Mesto je zelo prašno, tovornjakov je polno. Močno se čuti Ruski pridih in vpliv. Po celodnevni vožnji hitro pod dekco in zjutraj iz doline preko Gergeti church na cca 2900 mnm razgleden preval, kjer se ti kot na dlani odpre gora Kazbeg (5033 mnm) in kjer počijeva. Iz centra Stepansminde do cerkve je cca 500 m vzpona, potreben čas pa okoli 1 h. Nadaljnja pot proti prevalu poteka brez možnosti sence, midva sva za navzgor izbrala najbolj uhojeno pot po dolini navzgor. Po vsega skupaj nekje okoli 3h hoje iz doline prispeva do prevala na 2900m, si odpočijeva oči na čudoviti gori in se vrneva nazaj v dolino po bolj razglednem grebenu. Zelo čudovit pohod. Tura se lahko od prevala podaljša še za cca 3-4 h do vremenske postaje Betlemi hut. Do te koče pot vodi tudi po ledeniku.
Naslednji dan že zapuščava Kazbegi in se vračava proti Tbilisiju vse do Mkchete - stare prestolnice Gruzije, pogledava si še Jvari church in po avtocesti hitiva dalje v mesto Gori in Uplistshihke (ja, si predstavljam kako ste tole prebrali
). Tu sva prvič videla v skalo izklesano svetišče in naju je res prevzelo. Izredno lepo, čudovita tudi pokrajina. Po prespani noči v bližini Kutaisija sva se usmerila v letovišče Batumi, si ga na hitro ogledala ter skočila v Črno morje na Kobuleti beach. Od tu dalje pa ob obali proti mestu Zugdidi (obvezna kulinarična postojanka) in v 100 km dolgo dolino, ki jo reže deroča reka proti najbolj odročnemu delu Gruzije - Svaneti in mesto Mestia. Spodnja 1/3 ceste je asfaltirana, ostali del razen Mestie pa je betoniran ali pa makadamast
Mestia je čudovita, kot neka alpska vasica sredi Kavkaza. Urejana, čista turistično zelo razvita. Imajo tudi svoj muzej, ki popisuje zgodovino Svanetov in tudi razloži vpliv Svanetov na zgodbo o Zlatem runu (Jazon in Argonavti). Naslednji dan sva naredila pohod do Koruldi lakes, tudi tu je obvezna oprema sončna krema in še več sončne kreme, če je štart pozen. Pot je lepo markirana, malo orientacije pomaga le da ne skrenemo s poti do jezer proti prevalu Guli. Držimo se grebena. Po povratku nazaj v dolino pa je ponagajalo vreme in je začelo deževati. Ker sva videla, da se z obilnim deževjem ni za igrati v teh koncih, sva en dan izkoristila za počitek in ležerno dopustovanje, naslednji dan pa sva izkoristila priložnostno okno stabilnega vremena in jo pobrisala nazaj proti Zugdidiju. Kar nekaj skal je bilo na cesti, ena se je zakotalila tudi ravno pred avto, vendar sva se je ognila. Ogledava si tudi Prometheus caves, ki je sprehod po podzemlju brez neke večje dodane vrednosti. Imaš občutek, da je glavna atrakcija razsvetljava in ne kapniki. Našim jamam ne seže do kolen. Ob spremljanju poročil vidiva, da sva se pravilno odločila, saj je del regije Svaneti prizadelo močno deževje s poplavami in zemeljskimi plazovi in nekaj vasi je odrezanih od sveta. In tako sva jo naslednji dan ucvrla dalje preko mesta Borjomi z odlično mineralno vodo do mesta Akhalkchike, si ogledala grad Rabati in prenočila v majhni vasi Tmogvi pri prijetni in zelo gostoljubni družini "patriarha" Aleksandreja
Pokrajina v okolici ene glavnih znamenitosti Vardzia nama je bila tako všeč, da sva bivanje tu podaljšala in tako uživala v vožnji po "dirt roads" na opustelih planotah, pohajkovala in raziskovala stare ruševine na vznožju globoke doline, ki jo reže reka Mktvari (Kura), imela siesto pod krošnjami dreves in nekako privezala dušo tu
Sledil je še prehod preko Paravani lakes in narodnega parka Algeti (mimogrede, bila sva prva gosta v njihovem novem sprejemnem centru - na pol še gradbišče)
na Tbilisijsko stran. Od tu do mesta Udabno, kjer sediva na samotni cesti in opazujeva sončni zahod v polpuščavi. Naslednji dan na vrsti ogled Davit Gareja samostana in po 2,5 h ogleda na 44°C ob 11 h (nujno zgoden obisk - cesta je slaba, vroče kot hudič) sva se napotila naprej proti Tbilisiju in v nekem mirnem duhu in z utripom zelo zanimivega mesta povlekla zaključke potovanja.
Gruzija je čudovita, raznovrstna dežela. Takšne revščine na podeželju in zunaj večjih mest nisva pričakovala, ljudje in njihova gostoljubnost, ponižnost, vera in pripadnost ter narodni ponos pa so nama lahko v zgled. Gruzija ti ponudi največ, če se je lotiš brez pričakovanj. Pa če ne verjameš (čisto) slikam, ki jih Gruzijci promovirajo
Pa varne korake še naprej,
Ben