Če bi želela na kratko opisati Grenlandijo, bi uporabila ključne besede : pravljica, večnost, neskončna belina, barvni kontrasti, večni led, prijaznost, skrivnostnost...
Stopiti na ta konec sveta so bile moje sanje. Letos so se uresničile ne le meni ampak gotovo tudi vsem ostalim članom naše ekipe. Po Damjanovi zaslugi smo spoznali skrite kotičke juga te dežele in opravili okoli 165km (gori- doli- naokoli). Povzpeli smo se na vrhova, kamor najbrž redki stopijo in sicer 685 m visoki Qaqquasuaq in 823m visoki Nuuluk. Zelenilo travnikov, ki smo jih prečili, so prekinjali barvni vložki modrine, rumenila, beline cvetic ter škrlatna kislica, ki je na Grenlandiji prav takega okusa kot pri nas
in nam je služila kot dopolnilo prehrani. Prav tako njihov regrat. Turkizna modrina fjordov je posuta z belimi ploščami in ledenimi gorami. Z vrhov je bilo videti, kot da bi kdo potresel po vodni gladini kosme vate. Ob pogledu na najstarejše, modro obarvane gmote ledu, nam je zastajal dih. Pravzaprav ti tam gori zastaja dih ob pogledu na vse...na v megleno tančico odeta jutra, na intenzivnost barv, ko sonce prepusti nebo luni, na temne silhuete gora v nočeh, ki niti slučajno niso tako temne kot naše, so pa krasno zvezdnate Občutili smo, kako lepo je živeti samo z naravo in iz nje. Brez hrupa, hitenja...Prijazni domačini so poglavje zase. Ob srečanju s tujcem se jim ustnice razlezejo v nasmeh in izustijo tisti njihov hej..od namanjšega otročaja do onih, ki se jim je na obrazih zarisala vsa njihova zgodovina. Bilo je nepozabno.