Veliki Kumleh - 11.09.2022
Veliki Kumleh je precej večji zalogaj po zahtevnosti kot npr. Škrbinjek ali Kumlehova glava po normalni poti. Sem bila kar malo v skrbeh, kako se bo izšlo, saj so bila kar številna opozorila o strmini in zahtevnosti poti. Pa če imaš s sabo sopotnika, ki je gor že bil, je vse dosti lažje
.
Na V.Kumleh sva se tako napotila malo drugače od opisov oz.malo po svoje, se lahko reče. Pri prvem križišču nad 2.ovinkom vršiške ceste levo in potem nadaljevala po ozki stezici, ki je z možičkom vabila v desno.Potka je vodila precej prečno brez posebnega vzpenjanja in ko sva ravno pri lovski preži prišla do prve grape, sva se namenila kar po njej. Ker se ta grapa v zgornjem delu zapre, sva iz nje prestopila v rušje in se nato skozi gozd dvignila do nekakšnega sedla med Malim in V.Kumlehom. Po poti mimo podora pa v desno po silno strmi in včeraj močno drseči poti, ob vlečenju za korenine in veje borovcev, ki pridejo na celi poti do vrha precej prav. Nadaljevanje pa preko predvrha, kjer moraš tudi malo poiskati nadaljevanje, ki sva ga našla v nekakšnem kaminu levo, in naprej previdno do samega vrha. Vrh pa ponudi res krasen razgled, dosti lepši kot bi ga človek pričakoval. Od veljakov Špikove skupine do Škrlatice, Razorja, Prisojnika, Jalovca, Ponc in v ozadju Mangarta, vse v enem pogledu.
V vpisnem zvezku pa dokazi o silnem redkem obisku, saj so na prvi strani vpisi iz l.1998.
Vračala sva se pa po grebenu preko M.Kumleha in pod Škrbinjekom ulovila stezico do izhodišča. Res lep, tak precej divji izlet, za katerega nikakor ne moreš reči enkrat in nikoli več.