Prvotno planirano pot do Koče pod Bogatinom sva z mojo zvesto spremljevalko podaljšali do Bogatinskega sedla, da sva pogledali, če je na primorski strani tudi tako lepo kot na bohinjski
. Prvič sem premagovala serpentne proti Domu na Komni. Res je, da se vleeeečeeeejo, ma v teh vročih dneh so v celoti osenčene in prijetno hladne, vzpon pa večino časa zložen in po lepi podlagi, tako da se mi pot vseeno ni zdela tako zelo tečna. Na Komni se začnejo razgledi za oči in dušo spočit. Pri Domu na Komni gužva, se res splača potegnit še tistih 15 minut do Koče pod Bogatinom - je veliko lepše tam, pa še ljudi je bistveno manj. No, ko sva bili že tam, in ker je hladen vetrc prijetno nevtraliziral vroče sončne žarke, sva se podali še do Vratc. Meni ni bilo vroče, moji psički pa zelo. Pot poteka ves čas po soncu, do sedla sva našli eno samo samcato senčko! Po poti, ki se vzpenja zelo zelo zložno, ves čas lepi razgledi in omamno cvetje, na sedlu pa se odprejo pogledi proti Krnu in še dlje. Noro! Če ne bi bila psička tako zdelana od sonca, bi verjetno skočili še na Lanževico, tako pa sva obrnili in se po isti poti vrnili v dolino. Nisem verjela, da se da pot s Komne res opraviti le v markirani uri in pol, pa gre še hitreje
. In to tudi, če ne sekaš serpentin po bližnjicah in uničuješ vse živo pod nogami, kot počne marsikdo na tej poti
.