Abramova pot okrog Pihavca

Tura je bila v planu že v avgustu, pa se nekako ni izšlo. V soboto zjutraj se zapodiva v Zadnjico in po cesti naprej v smeri Luknje in Doliča. Opis sicer pravi, da turo začneš na sedlu Luknja, naju pa bolj zamika direkten pristop na planino Zajavor iz doline. Malo pred križiščem markiranih poti za Dolič in Prehodavce na levo v gozdu poiščeva začetek poti. Najti je ni težko, še lažje pa ji je slediti, saj je res dobro ohranjena. Pot se takoj požene strmo v breg in strmina ne pojenja do bornih ostankov planine malo pod 1500 metri nad morjem. Odpre se čudovit pogled na Zadnjiški Ozebnik, Prehodavce, pa Vršac in Kanjavec. Tu je lepe poti konec. Nad ostanki zidov nadaljujeva navzgor v gozd, povsod je polno živalskih "poti", prave steze pa ni. Kmalu sva na robu gozdička. Bereva opis in študirava kam naprej. Najbolj logično se nama zdi po široki travnati gredi, kar se izkaže za dobro odločitev. Više se v travah nakaže sledljiva stezica, ki se v okljukih vzpenja desno ob travnati grapi. Čez nekaj časa pot zavije nekoliko bolj v desno v ruševnat predel in tu se pojavi poseka v rušju, ki ti da vedeti, da si na pravi poti. Tu pot popolnoma spremeni svoj značaj - konec je vzpenjanja, začne se prečenje proti zahodu. Stezica je ves čas sledljiva, pri orientaciji pa spet pomagajo požagane veje rušja. Prej kot doseževa Vrh Osojne Krnice, prečiva še dve našodrani grapi. Zavijeva tudi k naravnemu oknu, ki je prav blizu. Nato se iz sedelca vzpneva na vrh. Razgledi so res čudoviti, izstopa greben Goličica - Planja. V vpisno knjigo se vpiševa kot druga in tretji letos. Tudi za lansko leto je samo en vpis, za leto prej celo nobenega - očitno je to res pozabljena in malo obiskana steza. Iz sedelca se spustiva na drugo stran v gruščnato krnico in prečiva pod veliko zijavko v steni Šplevte. Tu prvič v nasprotni smeti opaziva obledelo zeleno piko. Ena je tudi na skali na ovinku mulatjere, kjer se prečenje Pihavca začne oz konča. Sva na "gorski avtocesti", a avanture še ni konec. Spustiva se nekaj ovinkov, nato zavijeva iz "avtoceste" do lovske koče pod velikim balvanom. Tam se začne lovska steza, ki vodi prečno po pobočjih grebena od Planje do Goličice. V novejšem enciklopedičnem vodniku sva to pot celo našla opisano kot eden izmed pristopov do Pogačnikovega doma. Pot naj bi bila z nekaj smisla za orientacijo sledljiva in naj bi te pripeljala nad 50. ovinek vršiške ceste. Tako se kljub popoldanski uri odločiva, da ji slediva v sestopu. Že kmalu ugotoviva, da pot ni ravno zgledno vzdrževana, ruševje po večini že kar konkretno "visi" na pot, tako da je potrebnega veliko sklanjanja ter tudi plazenja, da se prebijeva mimo. Napredujeva počasneje kot sva pričakovala. Čez prvo veliko grapo najdeva prehod, nato se znajdeva na pobočju Čela. Tu naju zmoti nekoliko čuden opis, dodatno naju zavedejo še lepi prehodi in zapodiva se v breg. Kasneje seveda ugotoviva, da sva si jo pošteno zagodla in vrneva se nazaj. Dan se že preveša v večer, midva pa še vedno iščeva prehod naprej do druge grape. Najdeva ga po ozki polički, zavarovani z jeklenico (ki za razliko od predhodnih na poti še drži), za tem pa naju spet preseneti podrto drevje pa še prehod čez zadnjo resno oviro izgleda kar zahteven. Odločiva se za povratek. Hitiva, a naju tema vseeno ulovi kakšne pol ure pred lovsko kočo. Med tem, ko si s sebe otresava kupe iglic, skleneva, da je rušja za nekaj časa dovolj. Sestopiva po "gorski avtocesti", ki je kar ni konec. Po več kot petnajstih urah sva nazaj pri avtu s polovičnim uspehom - kljukica k Abramovi, ta presneta lovska steza pa ostane kost za glodanje do naslednjega poizkusa - tokrat v vzponu.