Dolomite raziskujeva že nekaj let in pri tem sva obiskala veliko vrhov, spoznala krasne dostope in zlezla večino železnih poti. A začela sva se malce ponavljati in potrebovala sva nov izziv. Ta je prišel v obliki trikotnih oznak za vezne poti po Dolomitih s skupnim imenom Alta Via. Te sva videla že neštetokrat in končno so privabile tudi naju
. Za začetek je prišla na vrsto *La Classica*.
Alta Via 1 je mati še osmih podobnim in njen začetek datira v daljno leto 1966. Čeprav je relativno najlažja, je hkrati tudi ena najlepših. Prečka Brajniške Dolomite, skupino Fanes-Senes, nato Dolomite D’Ampezzo, pa Zoldanske in Bellunske in še kaj bi se našlo. Povsod sva že bila, a tokratna izkušnja je bila krepko drugačna.
V enem kosu sva prehodila 129 km in 8400 višincev, kar je odvisno od zaključne variante. Te sta dve, vsak pa si izbere svojo glede na izkušnje in kondicijo. Midva sva šla po daljši in precej težji od obeh, ki poteka tik pod vrhom Monte Schiare. Sestopila sva po ferati Marmol in se mimo koče Rif. 7°Alpini odpravila na končno destinacijo, Belluno.
Tudi na teh višinah so bili dnevi pretopli, a je vode na celotni poti dovolj. Stalno sva dopolnjevala le dve plastenki po pol litra, dve pa sta bili za rezervo in do konca nedotaknjeni. Ziher je ziher, kar se je na Alta Via 1 izkazalo za nepotrebno. Vodnim virom niti letošnji Avgust ni prišel do živega.
Tudi koč je več kot dovolj, tako da za hrano ni potrebno kaj dosti skrbeti. Cene pijače in jedače so ponekod celo nižje kot pri nas, ponudba pa neprimerno višja. Tudi v najbolj turističnih predelih so cene povsem normalne, osebje kljub množičnem obisku prijazno in ustrežljivo. Še zanimivost. Čisto v vsaki obiskani koči sva z osebjem brez težav komunicirala v angleščini.
Druga zgodba je s prenočišči v bližini bolj znanih vrhov, sploh za konec tedna. Takrat je zasedeno popolnoma vse, tudi razne zimske sobe ali kaj podobnega. Slovenskih variant prenočevanja po kočah tam ne poznajo. Veliko je tudi pohodnikov po Alta Via 1, prepoznavnih predvsem po ogromnih nahrbtnikih. Ti rezervirajo koče mesece vnaprej, tudi leto, sploh tisti z drugega konca sveta. Od teh sva srečala precej Američanov, tudi Korejcev je veliko in še celo Avstralka se je znašla med njimi. Midva pa sva lovila predvsem suho vreme in zato nisva rezervirala nobene koče, a je z nama za vsak slučaj odšel šotor.
Ta je zgodba zase. Načeloma je šotorenje izven kampov prepovedano, kazen menda 700€. Neuradno ga je dovoljeno postaviti, a le za eno noč med mrakom in zoro, predvsem pa stran od koč in stran od oči. Da se ne pušča smeti in drugih sledi je itak samoumevno.
Toliko na splošno. Kako sva hodila, kje spala in logistika povratka sledi v nadaljevanju ...