Ker nisem imel časa pisati, pišem sedaj poročila za nazaj. To pot sem prehodil enrat v drugi polovici maja letos, imel pa sem jo na 'wanted' listi že kar nekaj časa.
Lansko leto jeseni sem jo celo probal narediti pa sem od izhodišča nad vasjo Muzci (kake 10 km od mejnega prehoda Učja) zgrešil odcep za Lanež in tako sem že prišel na prelaz Taccia. Lanež sem potem skušal naskočiti kar brezpotno
pa se ni izšlo. Dokler je bil še greben je še nekako šlo potem pa bi se kaj hitro izgubil v gozdu. Iz Taccie sem šel nazaj poiskati odcep in ga tudi našel. Skala s puščico za Lanež je bila prekrita z jesenskim listjem. Takrat je bilo seveda že prepozno za gor, saj so bili dnevi kratki in bi me zajela noč. Ker sem imel v Guminu(Gemona) parkirano kolo sem se iz Taccie podal proti prelazu Ledis (pri cerkvici tik pred prelazom je treba iti levo) od tam pa po malo zoprni poti (verjetno kak udor še od potresa leta 1976, katerega epicenter je bil le streljaj stran na Monte Simeone) na Rivoli Biancchi, od tam pa čez prelaz Sv. neže v Glesiute, predmestje Gumina. Od tam na glavno cesto, v gostilni kjer so imeli simpatičnega kužka, na pir, po poti do centra še na sladoled, nato pa s kolesom čez Tarcento nazaj. Do Tarcenta prijetna ravnica, nato pa je šlo v hrib. Komaj prisopiham do Muzcev a od tam bi moral še 2 km navkreber do avta. K sreči je bil lastnik tamkajšnje gostilne ob cesti tako prijazen, da me je zapeljal do avta. Kolo sem priklenil na most, čeprav je rekel, da mi ga tu ne bo nihče ukradel. Z avtom potem nazaj do kolesa, zahvaliti se lastniku ošterije in čez Učjo nazaj v Slovenijo in domov (naprej grede sem sicer šel čez Kanalsko dolino in pustil kolo v Guminu, ter potem prespal v avtu na izhodišču nad Muzci.)
To je bilo lansko jesen. Kljub temu, da nisem dosegel svojega cilja je bil to lep (morda še lepši) jesenski izlet.
Kot rečeno, sem se v drugo odpravil tja pred kake mesec in pol, maja. Tokrat nisem vzel kolesa, saj sem že vedel, da se da relativno hitro priti krožno nazaj. Ko čez Učjo prispem do Muzcev je bil tam zaprt most(tisti kjer sem priklenil kolo
), obvoz pa je bil okoli po makadamu. Drugi udarec je bil, da je bila cesta do izhodišča zaprta. Uradno! Neuradno pa...
Cesta je bila že lani zoprna, tokrat so vožnjo po njej začinile še skale, ki so (verjetno od zime) ležale na njej, kar je bil verjetno tudi razlog za zaporo. Tako je bilo kar treba voziti previden slalom, ena pa je bila celo tako velika, da sem jo komaj obvozil. Ko prispem na izhodišče pa se odločim, da se zapeljem kar na prelaz Taccia. Sedaj sem vedel da je od tam cca 45 min. krajša pot na Lanež, začetek Alta via Gemona. Cesta do Taccie je še slabša, ni pa več ne njej bilo skal, kamenje pa še.
Nato prispem na prelaz in parkiram.
Sestopim (cca 10. min. po cesti in še nekaj takega po gozdu do tistega neslavnega zgrešenega odcepa
). No, tokrat se odločno poženem v strmino. Od tam do vrha Laneža (Cuel di Lanis) je slabi dve uri. Kar hitro prispem do Casera Tazaoro(Tam za goro - italijani so imeli na trenutke sarkastičen smisel za poitaljančevanje slovenskih imen), nekje na pol vzpona. Malo potem se pot nekoliko položi, da se potem v zadnjih cca. 20 najbolj mučnih minutah, strmo vzpne proti vrhu.
Trud je morda poplačan z lepim razgledom, no jaz sem imel meglo in nisem bil deležen ničesar. Na začetku sem bil tudi rahlo zmeden glede nadaljevanja poti po grebenu proti Velikemu Karmanu. Potem vidim v daljavi pod sabo markacijo. Treba je iti še malo naprej od vrha in slediti markacijam, ki zavijejo za 180 stopinj proti zahodu.
Tu se torej začne Alta via CAI Gemona. Pelje preko kar nekaj vrhov z imeni kot Shiroke Gjaline, Shiroke Dolegne(ni kaj res so imeli italijani smisel za poitaljančevanje naših izvirnih imen, če si niso mogli izmisliti svojega prevoda so pa kar udarili 'piši kao što misliš, da si čuo'
)... Pot sem prehodil v cca 4 urah, nekje minimum pa je tri ure. Pot je dokaj osamljena, srečal sem le enega gornika. Drug drugega sva pomirila, da na poti naprej ni nobenega snega, česar sem se malo bal.
Tehnično pot, razen dveh zavarovanih odsekov(najprej zajla, slab B, nato še klini, recimo dober B - oboje gre v smeri v kateri sem šel jaz, navzgor) in nekaj šlatanja skale proti koncu(recimo -I ali pa še to ne), ni tehnično zahtevna. Je pa večji del ozka in kar fejst izpostavljena tako, da ni primerna za vrtoglavce. Po mojem mnenju tudi ne za pse, z otroki vkolikor niso že uhojeni gorniki, pa zelo previdno.
Tik pred prihodom na Veliki Karman (Monte Chiampone) me zajame šibkejša ploha. Na Velikem Karmanu se preoblečem, pomalicam, nato pa dol. Seveda ne proti sedlu Predol in Malga Cuarnan, temveč na drugo stran proti prelazu Ledis.
Tu pa me je čakalo novo presenečenje, ki sem se ga malce bal že na grebenu - sneg. Seveda, sestop do Ledisa je po severni strani. S palicami je bilo sicer lepo obvladljivo, je pa prekrival pot in tiste markacije, ki niso bile ravno višje na skali. Slednje sem sicer nekako polovil a sneg je skrival pod sabo tudi opasti, v katere sem nekajkrat zagazil in ki so zelo primerne za kak izvin ali še kaj hujšega. Po krajšem zalutavnju pridem v gozd. Tam so bile vsaj markacije na drevesih, snega pa ni in ni hotelo biti konec kljub po moji oceni že vsaj kake dvesto spuščenih višincev. No, sčasoma so se začele kazati prve zaplate zemlje in sneg je potem res postopoma ponehal. Pridem do travnika, čez njega, nato pa sem moral spet tipati za markacijami, tokrat ne zaradi snega, temveč šlamparije markacista!
Od tam je bila potem do tik pod vrhom prelaza Ledis, kamor pripelje pot, še kaka slaba ura.
Končno prispem tja, smerokaz na križišču pa je do Taccie(torej parkiranega avta) kazal še kar 3h. Od tam pa sem že poznal pot, saj je bila to ista pot, ki sem jo prehodil v jeseni v obratni smeri. Pridem do cerkvice, pomalicam in nato hajd. Po začetnem vzponu gre cesta več ali manj po ravnem, nato pa se vzpne na prelaz Taccia. Zadnji vzpon je bil že kar naporen saj sem bil po celodnevni turi že kar zmatran.
Končno prispem do avta in se zopet mimo vseh skal pripeljem v Muzce in zavijem proti Učji. Na slovenski strani se na Žagi ustavim v gostilni Pri mostu, kjer pa mi naglušna natakarica noče nič postreči za jesti, saj da gostijo poroko. Tudi prav, tu se pač nikoli ne bom več ustavljal. Odnosa do gosta pač v Sloveniji, žal tudi v nekaterih turističnih krajih še vedno nimajo. Morda pa bi moral govoriti italijansko pa bi plesali okoli mene ko muhe okoli dreka.
Nič bolje ni bilo tudi v Bovcu, kjer pridem v Gostilno Letni vrt. Tam pa mi razložijo, kot da bi moral to vedeti: "Ja, veste imamo že zaprto" Ja, zakaj potem res ne zaprete, ne pa da imate potem ničvednega gosta za enega loleka...
Bogvedi kaj bi bilo, če bi pozdravil Bon giorno ali Guten Tag,...
No potem mi ni preostalo drugega kot iti v bližnji Plec cafe. Tam so imeli pizze in pečene sendviče bagete, No pa naročim slednjega in sploh ni bilo slabo. Zalijem tudi s pivom. Potem se čez Predel, Trbiž in Rateče odpeljem nazaj domov. Če odmislimo slovenski odnos do slovenskega gosta, je bil krasen izlet.