Kočo Galassi sva zapustila ob 5 uri in med hojo na Škrbino Piccola občudovala prebujanje novega dne.
Sončnega vzhoda nisva čakala in takoj zavila v krnico, ki sva jo hitro prehodila in zavila v skalovje pod "la Balo". Sistem nezavarovanih polic (v opisu vzpona knjige Dolomiti sanjske gore) se omenjajo jeklenice in klini, ki pa jih tam ni bilo nikoli. Na začetku Last sva imela krajši postanek, potem pa naprej. Vse do manjše škrbinice ni bilo nobenih posebnosti. Tam pa se je začelo. Skalovje razbito in delno posuto, prehod je omogočala le skala samica, ki je bila zaklinjena v škrbini. Meni je najprej delovala precej nestabilno, a je gradbeni strokovnjak ocenil, da je dovolj stabilna in sva šla čez. Takoj na drugi strani je kratek in gladek kamin, ki je bil seveda že poznan, ampak tudi tam je bilo vse razpokano, tako, da je bila potrebna velika previdnost.
Osrednji del Last je bil vedno bolj zagruščen, razbit, vmes pa velike skale, ki še niso zgrmele v dolino. Na višini okoli 3000 m sva zaključila vzpon, saj bi bilo nadaljevanje skrajno nevarno, saj so se občasno izpod vrha krušile skale.
Pravilna ocena razmer in preudarnost je v gorah še kako odločujoča. Enostavno se je potrebno zadovoljiti z doseženim in midva sva veliko dosegla.
Sestopala sva skrajno previdno, saj se je pod nogami vse premikalo. Daleč spodaj na zelenih tratah sva si privoščila zajtrk in odšla do koče, kjer sva poročala o razmerah na gori in se poslovila od osebja.
Pot skozi dolino Val d Oten je lepa, v spodnjem delu je bila zelo vroča, še dobro, da je vmes koča Alpini wink emoticon.
Povezava na:
http://www.gore-ljudje.net/novosti/119922/ in
http://www.gore-ljudje.net/novosti/38245/