Ta je še s prejšnjega vikenda...razmere se bojo/so se že spremenile...
Prelep dan je bil, da bi ostal v dolini. Odločim se za Peske, ali Batognico, nekam v tisti konec. Po »klasični« mimo Leskovice in Jezera v Lužnici…ali nemara kar po stari lovski stezi, ki pride po grapi na sedlo med Batognico in Srednjim vrhom. Razmišljal sem, da slednje morda ni bila najbolj briljantna ideja…em…in tudi dejansko NI bila.
Po meliščih do grape leži še ogromno železja in 1. svetovne vojne. Se pozna, da je tu manj obiska. Ob vhodu v grapo se začne sneg. Lepo napredujem, ravno toliko se predre, da so koraki stabilni (in ne drži samo par zobov). Ko se snežišče zaključi zavijem v desno na travnata pobočja. Tu vsekakor zimska oprema bolje opravlja svojo funkcijo, kot po skali. Že precej blizu vrha pridem do skalnega skoka. Ni mi najbolj všeč ideja, da bi tu nadaljeval in zopet zavijem levo, kjer je spet snežišče. Lepo gre gor do novega skalnega skoka, ki je od spodaj izgledal čisto enostaven. Pa ni bilo tako. Mokra skala, oprimki pa bolj tako tako. Tu res ne velja »poskušati«. Sestopim nazaj do prejšnjega skalnega skoka, nad travo. Še malo se razgledam, pospravim zimsko opremo in grem čez. Po 10m pa spet dereze gor in še čisto malo do sedla.
Od tu se usmerim proti Batognici, ampak niti nisem šel do vrha. Ko zagledam skalo z lepim razgledom, kar tu potegnem ven malico in si odprem pir. Takrat se malo bolj globoko zamislim. To danes, glede na razmere, res ni bilo najbolj pametno. Malo preveč lahkomiselno sem se lotil.
Na tem mestu bi se dalo kar dolgo posedati, ampak treba je še dol. Nadaljujem po grebenu Srednjega vrha, na koncu pa zavijem nekako prečno dol. Naravnost dol bi bilo spet malo plezanja, tega pa je bilo za danes dovolj.
In ko me je čakal samo še enostaven spust v dolino, sledi še zadnja neumnost. Dvojna! Dereze sem že snel, saj sem vmes hodil po kopnem. Tudi na pobočju na Jezerom v Lužnici je sneg mehek in gojzaji držijo. Dokler se vmes ni pojavi leden jezik…in se čisto »po šolsko« odpeljem. Čeprav je že po cca 2m okel cepina po šolsko oral pobočje, pa se hitrost ni zmanjševala. Če bo šlo tako naprej se bom še okopal v jezeru! Tako da nič po šolsko zarijem gojzarje v sneg. Dober trening ustavljanja, ko »po šolsko« ne deluje…samo ne v kratkih rokavih :/
Šele zadnji del sestopa srečam par ljudi. Najprej 2 Italijana. Namenjena sta bila samo do jezera. Potem planinca, s katerima smo se srečali že na štartu. Sta se vračala z Rdečega roba. Za konec pa še turna smučarja.