Begunjščica

Preutrujenemu od šole in ostalih obveznostih se mi ni ljubilo v hribe, kaj šele vstati iz postelje ob zgodnji jutranji uri. Ne, nujno potrebujem počitek, saj sem tako utrujen da bom slej ko prej spet kolapsiral. Zato sem se pustil razvajanju gorskega teka ...

V poznem dopoldnevu me je zbudilo sonce, ker le ono ve kdaj sem zares dovolj spočit. Ker je bilo vreme bolj tako-tako sem se odločil za bližnji, a vseeno zelo zahteven gorsko tekaški spopad s strmino.

Tej strmini je ime Kalvarija (Begunjščice). Začetek teka od gostilne v Drage je (pre)enostaven in položen. Zato predstavlja pravo past za neizkušene tekače. Težko se je namreč odločiti kaj je najpametneje storiti -ali tu varčevati z močmi ali pa pridobiti nekaj dragocenih sekund na "ravnini". No, ravnini, nasproti proti vsej progi, ki še čaka višje, je tu res precej ravno. Vsekakor dovolj da "leti". Po dobrih 5 minutah sem pri skobah v Luknji. Tu je prvič treba napeti mišice. Pa ne toliko zato, ker je strmo, ampak zato, ker pot poteka po prelomu, kjer je kamnina tektonsko zelo zdrobljena in se melje pod podplati.

Vendar strmina počasi že postaja "ta prava". Vendar to še ni to kar iščem, še vedno je preveč položno. Šele pri drugi klopci tik pod Prevalo se pravi breg začne. Slina z ust od napora počasi začne dobivati podaljške vse do tal,... kot je tudi prav. Na Prevali pozdravim kolege geologe, ki so na ekskurzije in se odpravim na spopad s Kalvarijo.

Na začetku tečem še prav z lahkoto. A do cilja je še vedno zelo daleč. Počasi začnem popuščati. Proga je bila na srečo sicer dovolj suha, da je omogočala tekaške užitke. Vseeno se mi vleeeeeče. Klancu kar ni videti konca. Pa še od vrha Kalvarije je bilo do Velikega vrha Begunjščice še kakšnih 10 min teka po zoprnem grebenu. Ja, to je pravi gorski tek! In odličen trening za moč.