Prle o Begunjščici : "Zame manj do srednje privlačna gora. Pri dveh obiskih na njej sem se vedno spraševal, kaj za vraga iščem tam gori. Odgovor je bil in je še: včasih je treba použiti tudi kruh in vodo. Škodi ne, v določenih trenutkih pa celo koristi. Vršni greben pa je lep in na svoj način vzvišen s podobnimi občutji. Celotno grebensko prečenje odsvetujejo pa vsi, celo tak as, kot je Tačrn"
Meni pa je Begunjščica všeč. Čeprav si kot nad BTC-jem, lahko najdeš številne skrite kotičke, celo prvenstvene smeri, v katere, razen "blesavih" šodrovcev, večine ne vleče. In zame to nista kruh in voda, temveč slasten desert.
Ko sem šel prvič raziskovat ta predel, sem strogi začetek izpustil in se povzpel po meliščasti grapi, levo od Sestopne, v sedelce in tam pričel z "grebenčkanjem". Ta varianta je bolj priporočljiva za neljubitelje "Lego" kock. Naslednjič sva s kolegom, v bolj kompaktnem letnem času (beri zimi), zavila po travnati prečki, nad "votlinico", strogo v levo, na greben. Tukaj pa je "veselica". In tokrat je bila še potencirana. Vse kar primeš, je "to go". Ambient sicer fenomenalen, če ti je to všeč. Poplezavanje res ni težje od II, vendar je vse eno samo rolanje. Bojim se, da sva podrla pol Begunjščice?. Višje se teren izboljša, zamenja ga mix podrtije, gozda in ruševja. V slednjih dveh se celo pokaže poseka, le paziti je potrebno na ključni prehod skozi rušje, na vrhu Sestopne, kjer moraš navzgor in prestopit na desno stran, na mejo med rušjem in steno. (v prvem poskusu me je zavedla stečina levo, v prečko, kateri je sledilo poldrugo uro plavanja v rušju). Greben ni pretežak, razen pri dvojnem stolpu, kjer si lahko zakompliciraš življenje. Na prvega mi sicer še ni uspelo splezati, sva pa tokrat prilezla po žlebu med obema. Na desni strani drugega je sicer psihodelična prečka, po kateri bom šel nekoč, "ko bom velik", je pa potrbno potem splezat okoli 10m navzdol (II-III?). Midva sva poštrikala, z rušja, na levo.(s 60ko bi se spustila prav do začetka kamina, s 30ko pa sva, ker se nisem upal preko plataste prečnice, morala preštantat. Ostal je klin). Okoli obeh je obvoz po levi, ob steni in skozi kamin navzgor. V nadaljevanju je, več ali manj, le še zeleno morje. Kalvarija se zaključi na travnatem sedelcu, kamor po vsej verjetnosti pripelje neka lovska pot? (možic). Sledi le še sprehod do Begunjske Vrtače.
Prletova ocena: "800m, II, 2h. Dostop po melišču pred tunelom do skrotastega, krušljivega, rušnatega, neprijetnega, rahlo tveganega in težko prehodnega grebena. Po njem gor, iščoč najlažje prehode..."
Moja: dolžine nisva merila, težje kot II res ni, čas pa...hja, midva sva rabila 5h do Begunjske Vrtače. (Nadaljevanje do Vrha in sestop po SZ grebenu sva opustila, ker se je na vrh napletla gosta smetana, nama pa je bolj dišala tista, z okusom po hmelju. Zato sva se podričala po "Šentanc expresu").
Priporočam samo "bedakom in konjem", šodrovskim sadomazohistom, ljubiteljem "Lego" kock in "zelenega morja".
