Belopotoški Skočniki - Martuljški slapovi

Na Vršič nad Belim potokom si šel od Skočnikov, ali si šel nazaj do razcepa na Jesenje in od tam proti bivaku? Ker imaš direktno povezavo iz BP do Rutarskega vršiča in od planine Zaprete do sedla pred Vršičem tudi... Lepi konci pod Kukovo ane?

Moja tura je bila sledeča. Avto sem pustil na parkirišču v Gozd M. po označeni poti do bivaka Za Akom, vrnil se nazaj v hodournik in se pri skali PP odpravil proti Rutarskem Vršiču. Vrnil sem se po drugi poti, mimo Skočnikov in ne po celotni opisani poti, ki je na hribi.net temveč po drugem brezpotju. V dolini sem se potem vrnil po levi strani Save Dolinke, na koncu pa čez njo in po parih minutah pridem do avta.

Torej si se vrnil mimo Stiriofobije ob strugi Belega potoka in ne po lovski poti?

Problem je že "leva" in "desna" stran vodotoka.

Po svoje, le da nikjer ni bilo ˝plezanje˝. Tista prava pot gre pod Rutarski Vr. na zahodni strani belega potoka (če se ne motim), sam sem bil vzhodni strani belega potoka, zna bit divje ob nerazmišljanju, šel pa sem tud čez eno obsežno snežišče v grapi. V bistvo so se nižje pojavili pregrade al kak se že temu reče.

Lepa tura, čestitke

Hvala a vseeno divji svet, hitro se lahko znajdeš na robu prepada, skočniki so prekrasni, globoki pogledi.

Prešnji torek sva proti Belemu potoku krenila od počivališča pri železniškem mostu, pot nad levim bregom skozi gozd je lepo uhojena in dobro sledljiva tudi brez pogostih možicev. Prva strmina traja dobre pol ure, kot nagrada za premagano pa na njenem zaključku čaka klopca z razgledom na Visoki (Kurji) vrh. Od tam je še slaba ura prijetne senčne hoje do korit Skočnikov pod Macesjem, pod lovsko kočo na drugi strani prodišča pa hladen izvir nakaže smer še do še lepših slapišč.
Želela sva narediti krog - pod Vršičem mimo planine Zaprete do Jasenja (pot se kmalu pod Skočniki odcepi v levo; smerokaz), nato pa od spodnjega Martuljškega slapu ob desnem bregu Save do izhodišča - a je najina predvidena malica Pri Ingotu žal odpadla zaradi slabše sledljivosti steze pod Glavo; obrnila sva ter se po prečenju planine Zaprete kasneje spustila po (mestoma kar strmi) vlaki do poti, po kateri sva se vzpela; pripelje do prej omenjene klopce. Je pa bila zato ta pot krajša od predvidene
Obisk Skočnikov je res lepo doživetje, dostop do slapov pod kočo pa zahteva previdnost.

Lepa skupina planincev se je včeraj podala pod martuljške vršace. Najprej na ogled Skočnikov, kateri so skriti v koritu in gozdu. Kdor je prvič tukaj, bi jih verjetno zgrešil, zato hvala vodniku za razkrito skrivnost narave. Slapovi so res lepi, potrebna pa je tudi previdnost.
Drugi pohod pa smo pričeli v Martuljku, od koder smo šli v dolino potoka Martuljek proti istoimenskimi slapovi. Najprej dosežemo prvi (spodnji) slap, nato odmor pri Ingotovi koči, nakar še sledi dobre pol ure hoje do drugega slapa. Ta je res veličasten. Da pa prideš do njega, je potrebno tudi malo plezanja po zavarovani poti.

Z Lengarjevega rovta do Skočnikov po stezi, ki niti ni več steza. V začetku zgleda steza prav obetavno, pred nedavnim je bila na novo obrezana. A vse predobro se prehitro konča, tako tudi ta steza ponikne ali pa sva izgubila nadaljevanje. Iščeva levo in desno, najdeva stezo, ki pride od nikoder in ko kaže, da sledi le še lahkotna hoja, steza izgine. Občutek mi pravi, da morava bolj desno in glej, sredi ničesar, solnica. Sestopiva na plazovino pod slapom, se prebijeva skozi kratek pas rušja in glej, stezica nad nama. Po njej strmo navzgor in pripelje naju točno na razgledišče pod Skočniki.