Bližnja srečanja z živino

Povem lahko iz svojega stališča, saj se po hribih/gorah sprehajam z dvema psoma. Do sedaj nisem imela še nobenih težav z živino na planinah, pa smo jih že veliko prehodile. Običajno so krave firbčne, nikoli pa še niso za nami tekle Je pa res, da psa ne kažeta zanimanj za krave/konje/ovce oz. sem ju že od malih nog učila, da se živali in živine ne preganja. Ob srečanju vedno hodila ob meni ali za petami. Sicer jaz kravam ne zaupam, jih pa znam tudi odgnat/pregnat, če je treba. Preizkušeno tudi v praksi, ko se zabasale pot, ki vodi od Štapc do M. Tičarice, tisto med rušjem. In se niso premaknile, ljudje pa niso mogli ali upali mimo, so se umaknili v rušje. Pa pridem jaz in jih z glasim zganjanjem preženem do tja, kjer je pot širša. In to z repkom za petami. Brez problema. Z biki pa nimam izkušenj, vedno samo krave srečujemo
Tudi ovce sem že preganjala s planinske poti, tu sploh ni bilo težav, saj so plašne. Ni bilo pa ovna med njimi. Baje, da ti znajo bit kar napadalni.
Od vseh, ki si jih naštel, znajo bit pomoje konji še najbolj nevarni oz. nepredvidljivi, še posebej zaščitniške so kobile do žrebičkov. Me sicer še nismo imele bližnji srečanj s konji v hribih. Enkrat smo jih opazile pod vrhom Vajneža, a smo se jim nekako izognile, tako da nas niso opazili.
Načeloma menim, da če živino pustiš na miru in da greš mirno mimo, ne bi smelo biti težav, s psom ali brez. Običajno se kravam vedno lahko v loku izogneš, verjetno tudi konjem. Te taktike se jaz največkrat poslužujem Malo verjetno, da bodo za tabo tekli, saj jih ne zanimaš v taki meri

V Avstriji sem že bežal pred kravo in sem zadnji trenutek skočil čez ograjo. In to na od ljudi zelo obljudeni planoti.

Jaz sem na domačih planinah (enkrat Soriška, drugič Dajnarska pod Žbajnekom) že dvakrat tekla pred živino. Na Soriški planini sva s kolegico in dvema manjšima psoma šla mirno mimo krav na paši (itak na varnostni razdalji, kot vedno), ko je krava vodnica (z zvoncem) začela hoditi za nami. Jaz sem svojega psa spustila, da se je umaknil oz. zbežal naprej (vedela sem, da ne bo skakal okoli krave), potem je naju krava pustila na miru, kolegico z drugim psom pa je še naprej zasledovala. Zelo neprijetno. Šele čez par minut je krava odnehala ... Kaj je hotela, ne vem.

Na Dajnarski planini pa sva lani s psom šla brez težav mimo črede konj na vrh Žbajneka, ko pa sva se z vrha vračala na markirano pot proti Ratitovcu, so se konji pomaknili proti nama. Očitno so bili eni žrebci zelo radovedni in so hoteli spoznati psa. Pustila sem, da so se povohali in so naju potem spustili naprej. Razen enega, ki naju je vztrajno zasledoval več kot 100 m in kar naprej silil v naju. Bala sem se, da mi bo poteptal psa, ki je seveda že paničaril na povodcu ... S palicami sem konja odrivala stran. Zelo nadležno. Končno je odnehal. Ali bi morala psa takrat spustiti, da zbeži naprej in bi naju pustil dalje, ne vem. Ko sva se čez par ur vračala nazaj z Ratitovca, pa naju je ista čreda konj pustila na miru in se pasla dalje ...

Pes nikoli na izziva živine in nasploh ne laja. Strah ga je pa el. pastirjev, ker jo je že parkrat skupil in moramo biti na prehodih skozi ograjo res previdni.

Zelo velik delež napadov živali na ljudi ne zaradi psa. Tudi recimo medvedov. Živina pa včasih nagonsko "sovraži" psa, ker gre pravzaprav za izpeljanko volka. Tudi če pes nič noče...žival ima to "v krvi". Sploh osli so recimo znani po tem, da radi napadejo psa in ga tudi ubijejo. Najdejo je posnetki, ko osel napade volka ali hijeno in tisto truplo na koncu ne zgleda nič lepo...

Uglavnem...s psom se je najbolje v čim širšem loku izogibat živini na paši, pa če tudi je pes še tako priden in miren. Ker nikoli ne veš, kaj se mota mami kravi po glavi.

Takile znaki so na Bistriški in okoliških planinah pod Ojstrnikom. Mislim, da bi povsod po planinah morali biti taka obvestila o pravilih obnašanja. Torej sem nazadnje prav odreagirala, ko sem psa na Soriški pl. spustila, da je zbežal, ker naju je krava vztrajno zasledovala. Potem me je takoj pustila na miru. Če se le da, se živini izogibamo v širokem loku ... Koze so pa drugo poglavje, te so radovedne in navihane, najin "kozliček" od psa pa tudi. In so se čisto blizu opazovali na terasi koče na planini.

Na enem od izletov smo hodili z dvema mejnima ovčarjema. Srečali smo najprej konje na Dolgi Njivi, eden od njih nam je stalno tiščal gobec v ruzake. Neizkušeni, kot smo bili, smo mislili, da hoče hrano (tako kot včasih to kar agresivno počno ovce). Pa nas je samo "porival" s svojega teritorija, ko smo prečkali nevidno črto, se je mirno obrnil in se vrnil k čredi. Kasneje smo na Planini Koren naleteli na čredo krav s telički. Psa sta bila na povodcih in mirna, a je bilo tako, kot piše v članku. Radovedni telički so se nam začeli približevati, kar je vznemirilo krave, ki so se pognale proti nam. Nekaj nas je srečno ušlo za ogrado, nekaj jih je krave odgnalo z mahanjem s pohodnimi palicami in "zganjanjem". Mi je pa še sedaj nelagodno ob srečanjih z živino, čeprav me od takrat ne krave ne konji nikoli niso kaj več kot pogledali, s psom ali brez.