sobota 8.5.2021 (kolesarski izlet)
Kobarid-Svino-Sužid-Borjana-Breginj-Logje-Robidišče-Podbela-Robič-Kobarid
Naj začnem na koncu oziroma pri tistem, kar sem se namenil napisati kot zaključek - BOŽANSKO
Da je to to sem vedel, še preden sem se ogrel do Svina, potem se je vedenje samo še stopnjevalo. Čudoviti kraji, večkrat obiskani, in gore nad njimi, tako domače in lepe, so se vrstili kot najlepši prizori v filmu, spomini so valovili in butali ob dušo, če bi mi doktorji nadeli nekaj elektrod na lobanjo in merili dogajanje v sivih celicah, bi verjetno menili, da se jim je pokvaril aparat. Do Breginja bi šlo brez počitka, a sem si ga privoščil, vmes sem se tudi temeljito razgledal. V Breginju sem si kdo bi pomnil katerič ogledal staro vaško jedro in tam prijetno poklepetal z dekletom in fantom, ki sta pripravljala vse potrebno za odprtje bara. Po klepetu sem pocrkljal prijazno psičko, potem pa stopil v bližnjo cerkev po nekaj minut spokoja in časa za spomine. Do tod vse znano in domače, nadaljevanje še neznano in stežka pričakovano. Cesta v Logje je valovila, malo gor, pa malo dol, nekajkrat tako, preden sem zmogel do tja. Kratek postanek, potem pa strmo navzdol do Nadiže, ovinek za ovinkom, ni jim bilo videti ne konca, ne kraja. Pri Nadiži se mi je milo storilo, saj je bilo že ozračje prehladno, da bi pomislil na greh, kaj šele voda, zato sem zgoraj in spodaj brez v vodi hočeš nočeš prestavil na enega od prihodnjih obiskov. Kar gre dol, mora tudi gor, sem se tolažil kmalu zatem, ko sem gonil bicikel v neusmiljeno strm in dolg klanec proti Robidišču. Verjetno je bilo nekaj manj hudo, a me je zaradi lakote (zdoma sem odšel na tešče) že precej navijalo, malico pa sem si določil v Robidišču, takisto daljši počitek. Kdor se matra, se zmatra, tudi sam sem se precej, a sem uspešno pribrcal do naše najzahodneje ležeče vasice. Častni krog skozi njo do konca in nazaj, nekaj pozdravljanja in kratek klepet od kod in kam, potem pa končno hrana in pijača, tudi počitek. Joj, kako se mi je dogajalo, že lep čas ne takšnega dne. Verjetno zelo zato, ker so mi okoliške gore in kraji pod njo, na naši in sosednji strani, vzbujali morje spominov in dogodivščin in doživetij, vsled katerih sem se med posedanjem počutil sila prijetno. Če sem se pri Nadiži tolažil s tem, da kar pride dol, mora tudi gor, sem se sedaj veselil obratnega. Torej tega, da tisto kar pride gor, mora tudi dol. Točno to sem storil, po nekaj ovinkih je tako letelo, da je bilo veselje. Ovinek za ovinkom, kar levo pod cesto zagledam Napoleonov most. "Ti šment," sem skoraj zatulil in pritisnil na zavore, ter se komaj komaj pravočasno ustavil, ni dosti manjkalo, pa bi moral nekaj malega nazaj v breg. Napoleonov most se v živo ni zdel tako lep, kot sem ga občudoval na fotografijah, da je ličen in služi svojemu namenu, pa zagotovo drži. Potem sem nadaljeval z drvenjem v dolino, a sem bil tokrat previdnejši in odcepa za travnat osamelec Lup, ki se dviga nad Podbelo in vrh katerega stoji lična cerkev Svete Helene, nisem zgrešil. Do tam se porival kolo v breg, misleč, da se bom navzdol vsaj malce peljal, a sem delal račun brez krčmarja. Vrh Lupa sem posedel v predverju cerkve in na travah, s teh sem zrl na čudovit Stolov greben, in užival v dolce far niente. Neke energije so tod zgoraj, vsaj čutil sem tako, zdelo se mi je, da se počutim kot baterijski vložek, ki ga daš polniti. Vsaj mentalnemu delu mojega telesca se je tako dogajalo. Kot sem že napisal, sem bicikel porival tudi navzdol, ni bilo daleč, zato mi ni bilo hudega, potem pa sem v nadaljevanju zavil proti Kampu Nadiža, saj sem sklenil, da potep nadaljujem po makadamu, kolovozu in MTB stezi proti Robiču. "Treking kolo zmore hudiča, sam pa sem tudi vse bolj spreten in pogumen," sem se pomenil s samim s seboj, "v skrajni sili boš še enkrat porival kolo." Rečeno, storjeno. Makadamsko cesto sem brez težav, nekaj kolovozu podobnega takisto, a počasneje in previdnejše, pešpot na koncu pa je betonirana, vsaj nekaj klančini podobnega je tam, zato je šlo precej na izi. Potem pa še dolg in blaten travnik in že sem bil v Robiču. Vesel in žalosten hkrati, saj se mi je ves dan tako lepo dogajalo, da se mi je zdelo kar škoda, da bo čez nekaj kilometrov v Kobaridu vse pri kraju. Po glavni cesti sem na pedala pritiskal tako zlahka, kot da bi s potepom šele pričel, zna biti, da sta imela Sveta Helena oziroma Lup kaj pri temu.
Starejše generacije se spomnimo predmeta STM (samoupravljanje s temelji marsksizma), ki smo ga imeli nekaj časa v osnovni šoli. Za kaj je šlo, sem hitro pozabil, ena stvar pa mi je ostala v spominu za vse življenje. In sicer besede Edvarda Kardelja o sreči. Takole je dejal: "Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam." In sem si jo, si jo in si jo bom, pa če se svet postavi na glavo
http://tubojan.blogspot.com/2021/05/breginjski-kot-breginj-logje-robidisce.html