Parkirišče v Zadnjici je bilo zjutraj precej polno, zato sva bila presenečena, ko vso pot čez Komar, Kanjavčeve police in Vodnikov Vršac nisva srečala nikogar.
Na pot čez Komar opozarja precej zbledel napis na skali. Pot takoj popelje pod strme skale, ki padajo z Doliča in Kanjavca. Prične se v z balvani zasuti grapi, nas popelje ven, preči iz ene v drugo itd ... Sploh v spodnjem, strmejšem delu je dovolj varoval, tako da ni problema. Višje se pot nekoliko položi in priključi mulatjeri, ki pelje proti Doliču.
Čez dobrih 100 višinskih metrov se desno odcepi pot Mire Marko Debelakove, ki preči severno steno Kanjavca. Takoj za uvod nas pričaka nekaj snega. Sledi čudovit in razgleden balkon, kjer si privoščiva malico. Nekaj časa naju je grelo sonce, ki pa je hitro zašlo za Kanjavcem (vsa pot poteka večinoma v senci). Vso pot sva se čudila, kako domiselno je pot speljana. Nenehno sledi skalnim policam, se ponekod dvigne ali spusti na naslednjo in tako naprej, vse do vznožja Vodnikovega Vršaca. Proti sedlu pod Vodnikovim Vršacem je skalnih poličk konec.
Povzpela sva se na sončni Vodnikov Vršac. Po celem dopoldnevu v sencu sva si privoščila dolg počitek in naredila precej posnetkov.
Spustila sva se do Zasavske koče na Prehodavcih. Ravno so jo pleskali, in zaključevali sezono. Kljub temu sva prišla do piva
Kar težko sva se odpravila v dolino. Šla sva na sedlo Čez Dol in nazaj v dolino Zadnjico.
Slike so tukaj:
http://www.petersfoto.si