Cima di Mezzo - Keller Warte (2713 m)

Opravili približno isto turo kot je opisana zgoraj, s to razliko, da smo dostop opravili po trasi T smuka s Cogliansa. In ja, ker nisem točno vedel katera špica je C Monumenz, smo obiskali oba vršiča v tistem grebenu, ki pa se po višini ne razlikujeta prav preveč, je pa vmes nekaj kvačkanja po brezpotju.
Lepa tura, ljudi tod bolj malo, na Cogliansu pa je kar pozvanjalo. Pa še nekaj-snega na poti ni!

Cima di Mezzo/Kellerwarte in Creta Monumenz

Izhodišče - tretja serpentina na cesti proti sedlu in hkrati mejnemu prehodu Passo di Monte Croce Carnico, ki razmejuje Italijo in Avstrijo. Tu se odcepi gozdna cesta proti Val Collini in takoj za serpentino je ob glavni cesti na desni manjše parkirišče. Trenutno se je moč peljati skoraj do pašne planine (Casera di Val di Collina), a kadarkoli prej sem tam plezala, to ni bilo dovoljeno. Kako bo v prihodnje, ne vem, so pa pred kratkim popravili cesto.
Tudi tokrat pustim avto ob glavni cesti in jo uberem najprej po gozdni cesti, in nato skozi gozd, dokler se pot CAI 161 ne združi s CAI 148. Ko dospem do naslednjega označenega razpotja, zavijem desno in nadaljujem po CAI 149. Od razpotja poti CAI 141 in CAI 171 nadaljujem še malo po poti CAI 141, a jo kmalu zapustim in zavijem v dolinico pod Creto di Chianevate.
Tu se začne divji svet sivih melišč, ki jih na severni strani zapira stena Crete della Chianevate, na južni pa jih omejuje Creta Monumenz. Vallone della Chianevate v popolnosti upraviči svoje ime temačne, tihe, lahko bi celo rekli morbidne dolinice, a vseeno take, ki v sebi skriva prav posebno lepoto, čutnost in ostrino. Ostanki min, konzerv in lesa me opomnijo na grozote minulih časov, ki pa so nam zapustile toliko slikovitih poti, ki jih brez vojne norije ne bi bilo. Po dolini sicer ne pelje nobena pot, le tu in tam se najde kak možic (naštela sem 3). Tudi ti niso nujni, saj moraš zgolj priti v zatrep, če se želiš čez steno podati na škrbino med Cimo di Mezzo in Creto Monumenz.
Prehod čez steno je opisan tudi na hribi.net. Hvala piscu opisa za idejo.
Prva polovica prehoda je nezavarovana in ni ravno polica, po kateri bi se sprehodili do v opisu omenjene vrvi. Le-ta še vedno visi in še vedno je ista, samo da je v precej vprašljivem stanju, zato sem jo raje pustila nedotaknjeno. Jo je pa kot "smerokaz" možno videti že od vstopa v steno. Če bi se kdo odločil za turo, bi bilo zelo priporočljivo, če bi s seboj vzel kakšnih 15 m vrvi in jo zamenjal. Za vrvjo še malo prečim proti levi, nato ob tenki jeklenici navzgor. Na mestu, kjer se začne jeklenica, se začne tudi boljša skala. Pravzaprav tudi pred tem ni slaba, le popaziti je treba na "frnikole", ki so se ustavile na manj pokončnih delih stene. Poplezavanje ni težko, a pod nogami je zračno.
S prihodom na škrbino je konec brezpotnega dela dostopa, saj se priključimo markirani poti, ki čez predvrh privede do glavnega vrha, s katerega sta Monte Coglianis in njegova Antecima Est na dlani. Ravno tako imamo v nasproti smeri tik pred nosom Chianevate. Ob pogledu navzdol proti V-JV si ogledam še začrtano nadaljevanje čez greben Crete Monumenz, nato pa odmaširam navzdol.
Pot ne vodi na vrh Monumenza, zato jo pred vršnim delom zapustim in se ob nakazani grapici povzpnem na vrh, na drugi strani pa sestopim, dokler se zopet ne priključim na pot in po njej dosežem vhod v Vallone della Chianevate. Ta (pod)grebenska pot ni opisana na forumu. Na mestih je zavarovana z jeklenico, ki je žal stara in mnogokje potrgana. Če bi koga zamikala, je enkratna. Tako umetelno je speljana čez steno, da manjkajočih jeklenic sploh nisem pogrešala. Vseeno je modro natakniti rokavice, če se želite oprijeli še pritrjenih, ker so zelo rjaste.
Nadaljevala sem kar počez proti CAI 171, ki vodi proti koči Marinelli, ji sledila kratek čas, a jo zelo uspešno tudi izgubila. Tako sem se proti jezercu Plotta potikala ob glasnih žvižgih svizca po krasnem škrapljastem svetu. Pri jezercu je svet ovila megla, ki je čez čas odplavala naprej proti Z. Do pašne planine, nad katero so stenice Placche della Val di Collina, sem prišla po južni strani nižjega grebena, do avta pa sem sestopila po poti dostopa.

Simpatično!

Naša klapa tam še ni bila, žabe pa tudi ni treba silit da skoči ponovno v vodo, alora je treba it.
Ko smo začeli pri koči Tolazzi je bilo vreme kot napovedano a napovedane popolne razjasnitve ni bilo, na koncu nas je celo malo škropilo. Tokrat za spremembo po malo daljši poti mimo Marinellija pa namesto preko M floriza odkolovratili po zah pobočju do stika s potjo na Coglians. Tam desno malo nazaj in mimo odcepa na Pilastro do našega odcepa v levo gor čez lepe trate polne cvetja. Pot označujejo sicer malce obledele redke markacije in kar goste packe-delo nekega bedaka, kateri se vedno pogosteje pojavlja na takih poteh, ki tega res ne rabijo. Če bi bil Jacoppo z nami, bi že vlekel bocciardo iz ruksaka in štokal to packarijo. razgled z vrha omejen bolj kot ne samo na skupino Cogliansa in iz morja oblakov so se videli samo še vrhovi prvakov Julijcev na vzhodu. Sestopali smo potem preko Crete Monumenz, ki pa ni za slone bi rekel Slavko. Pot je dokaj izpostavljena, redka varovala so že davno odslužila, odloži nas na melišča krnice med Chianevate in Monumenz. No od tam smo jo udarili na celo v desno proti koči Marinelli čez vegave konte-tu in tam se najde tudi kakšen možic, steze pa ni vse dokler ne pridemo do ponora kjer izginja potoček na planini vzh pod kočo. Sledil je vzpon do koče na osvežilni požirek in v galop proti planini Moraret odkoder ni več daleč do izhodišča. Kot zanimivost lahko navedem, da nikjer ni snega, ki bi kakor koli vplival na prehodnost Očitno v Karniji ni bilo toliko snežnih padavin kot v Julijcih.

ponedeljek, 14.8.2023

Kdo bi pomnil katerič že na prelazu Ploče, kot se po slovensko imenuje Passo di Monte Croce Carnico, če prideš gor po laški strani, oziroma Plöckenpass, če se pripelješ iz Avstrije. Jutro je obetalo, napovedi še bolj, a je bilo žal podobno kot že nekajkrat doslej. Zgoraj megle in oblaki, nižje žgoče sonce. Morda je potrebno razglede posebej naročiti, kdo bi vedel . . .

Začel sem po 146 v smeri Marinellija in višje zavil na 171a strmo proti Collini. Bolje bi bilo nadaljevati po 146 in kasneje zaviti proti Cimi di Mezzo, saj odcep s poti 171a ni več označen. Kakorkoli že, visoko pod Creto Monumenz, ki sem jo imel takisto na sporedu, je bilo vreme lepo, panorama razgledna. Nekje v vpadnici le te sem srečal trop kozic, tod se je zaprlo in vidljivost je postala sila skromna. Nekaj pogumnejših se je pustilo pobožati, malce smo pomeketali, potem pa šli vsak svojo pot. Jaz žal narobe, po posluhu, zato sem se moral nekaj malega vrniti, da sem udel pot na Creto Monumenz in se uspešno povzpel nanjo. Vidljivost skromna, razgledov blizu nič, zato sem kar nadaljeval proti Cimi di Mezzo. Prvo dol, potem še malo dol, nato pa gor, kar precej časa še gor, da sem zmogel do vrha. Tik prej srečanje z nekaj njimi, ki so pravkar pričeli s sestopom, potem pa samevanje na vrhu, uživanje v dolce far niente, izgubljanje v spominih ino željah. Razgledi v stilu petdeset odtenkov sive, megla je bila na vse strani neba podobno siva, nekaj hipnih prebliskov sonca je poskrbelo za pokuk enkrat sem, drugič tja. Dol grede je šlo precej lažje kot gor, pogosto je tako, kmalu sem zavil proti Piz Chiadinu, nekje tam, kjer sem prišel na trave, sem prišel tudi do lepših razgledov. Do Marinellija ni bilo daleč, tam pa kot na semnju, še nikoli toliko njih, pa sem bil tudi poleti večkrat tam. Do pijače sem prišel dokaj hitro, do hrane mi ni bilo, kar hitro sem prepustil prostor drugim in nadaljeval s sestopom. Do jezerca Plotta in od tam proti prelazu, vmes me je seveda čakal še nebodigatreba mučen vzpon na La Scaletto, kjer sem se priključil poti 146, po kateri sem zjutraj pričel vzpon. Nekje od jezerca Plotta navzdol vroče za znoret, sonce je prav žgalo. Krasen potep, vsega približno dovolj oziroma ravno prav, po razglede pa še pridem

https://tubojan.blogspot.com/2023/08/cima-di-mezzo.html

Prelepe Karnijske Alpe

http://primozgraheljsblog.blogspot.com/2023/09/cima-di-mezzo-2713-m-pilastro-del.html