Cima Monfalcon di Montanaia (2548)

To območje sicer spada med Dolomiti Friualne, tudi Dolomiti sinistra del Piave. Še v mraku v torek 26.7 se odpravim na pot. Najbolje je s parkiršča mimo koče Pordenone, sprva grem po skoraj povsem vodoravni poti, potem pa zavijem gor čez širne prode spodnjega dela doline Val Monfalcon di Cimoliana. Steza je tudi letos kar solidna. Pri odcepu poti 360 so postavili celo znak zaprto za forc. Cimoliano, grapa je resnično podrta, kar sem občutil že lani. Grem naprej proti škrbini Leone, vendar le kakih 10 minut, nakar čez travnike zavijem v levo in ob potočku navzgor, na drugi strani že vidim obris stezice, kot tudi nekaj rdečih pik. Pod steno pridem do manjšega izvira, čez steno obilno kaplja, skozi lep prehod pridem v travnato in prodnato krnico, višje ko grem bolj strme so trave, na neki skali sta puščici, ki kažeta v desno, vendar nikar, treba se je držati strmih trav, šele, ko se te iztečejo je treba v desno in tako tudi storim. Sem na vstopu v razčlenjeno grapo, pika s puščico in pika na skali sta zanesljiv znak za začetek vzpona. Sprva je grapa široka, sledi nekakšen skalnat prehod, in naprej grapa, ki se vedno bolj oži in konča s kaminom Coassa, ki ga brez večjih težav preplezam. Sitno je na vrhu, kjer je sam grušč, pot-stezica zavije v levo in preči precej izpostavljeno pobočje, treba je biti previden, še posebej glede proženja kamnov, saj vse leti dol v pristopno grapo. Sledi lažje poplezavanje, teren je krušljiv, včasih si kak kamen ne upam, niti pogledati, če bi ga prijel bi ga zanesljivo zrušil. Višje postane skala bolj kompaktna, sledi še nekaj težjih mest, skala je mokra, čez kratek kamin pridem na manjšo škrbino, lep pogled dol do koče Padova, pa seveda na gore, kolikor niso v megli. Tik pod vrhom je treba na SZ stran, sledi kratek strm kamin z lepimi stopi in oprimki, ki pripelje naravnost na vrh. Večletna želja je izpolnjena, malo posedim, nato pričnem s sestopom, seveda previdno, skozi kamin Coassa se po abjzajlam. Spodaj na vstopu spet malo posedim, nato pa po produ dol v začetek krnice, skozi prehod, mimo studenčka in pod steno naprej gor, višje ujamem pot 349, ki me pripelje na forc. del Leone, spodaj vidim bivak Marchi-Granzotto, ampak ne grem dol, temveč levo gor in čez manjšo škrbino na forc. Monfalcon di Forni. Stečam dva Italijana, gor sta prišla od koče Padova, šla naj bi na kočo Giaf. Sestopim do bivaka, ko padejo prve kaplje, vsuje se sodra, Italijana sta kmalu za mano. Kake pol ure počakam v bivaku, nato se v rahlem dežju odpravim po dolini Val Monfalcon di Forni v Cimoliano. Čudovita dolina, krasna pot 359, čudovit vzpon, zagotovo se še vrnem. Pri pripravi sem se opiral na zapise v Karnijskih potepanjih, veliko je pomagal tudi Mirotov opis na nekem drugem forumu, čeprav detajle njegovih odličnih vzponov običajno modro zamolči.