Cima Pisciadu

Točno pred mesecem sva obiskala vrhove nad Cortino,tokrat se odločiva za Canezei,ki naju je z okolico še bolj navdušil.Konec avgusta nisem pričakoval gužve,pa sem se zmotil.Ob 9h se znajdeva pod Ferrato Tridentino,v steni pa že taka gužva,da mi ni bilo nič jasno.Kar nekaj otrok in pa starejših brez izkušenj so delali take zastoje,da ni bilo nekega užitka v skali.Ferrata nič posebnega,šele v stolpu Exnerja,kjer hvala bogu ni bilo otrok,za stopnjo težje.Pri koči veliko obiskovalcev,tudi vrh Pisciadu kar dobro obiskan.Kaj reči;ni za ljubitelje miru in samote,razgledi pa res fantastični..

V ponedeljek sem se odpravil v to znano in zelo priljubljeno ferato. Ker imamo prenočišče dokaj blizu in ker je pot znana po gneči, sem na izhodišču ob za nas prijetnih, za Italjane absolutno prezgodnjih 6.30. Celo pot do koče Cavazza nisem ne srečal ne slišal žive duše. O sami ferati je napisanega dovolj, pot je lepo razgledna, prijetno izpostavljena in ravno prav zahtevna, da se ni potrebno pretirano vleči po zajli, ampak se da lepo poplezati. Seveda je bila slika ob povratku po poti 666 popolnoma drugačna, kot običajno v Dolomitih, po poti vse sorte padalcev. Da ne omenjam, kako se vedno znova ne morem načuditi gneči na parkirišču malo pred poldnevom in ljudem, ki se ravno počasi odpravljajo na pot.

Prečudovita ferata, ki nudi izjemne razglede daleč na okoli, viseši most na nekaj sto metrih višine pa je prava atrakcija.

V članku pa še nekaj zanimivosti plezanje te klasike med dolomitskimi feratami
https://tadejatravels.com/clanek/plezanje/plezanje-ene-najbolj-znanih-dolomitskih-ferat-brigate-tridentine/

26/7/24

Pisciadu je bil imenitna pika na i tednu počitnic v Dolomitih. Spodnje parkirišče je še zaprto, delajo na njem, ob cesti zaparkirano, zato sem začel in končal kar na prelazu, 8.50€ me je stalo parkirno mesto. Sprva dol, potem pa malo gor, do vstopa v ferrato. Tam se zasmejim kot pečen maček, zarežim pravzaprav, saj nobene gneče. Že res, da je v petek sorazmerno zgodaj ne pričakuješ, a nikoli ne veš. Ferrata čudovita, sploh naj strma in izpostavljena mesta, kar prehitro je bilo konec pripenjanja/prepenjanja na jeklenice. Zadnji del ferrate v prijetni družbi dveh deklet pred menoj, malce čveka o tem in onem, in že smo bili na mostičku in s tem izstopu. Oni naprej, sam pa na travce, malce podoživeti pravkar preplezano. Potem pa palice v roko in juhuhu gor ven, res krasen dan. Mimo koče malce dol do jezerca, ob njem, potem pa preko zavarovanega pragu, skoka, naprej proti vrhu. Do vrha nekaj snežišč, izključno veselje, niti najmanj nadloga, potem še sopihajoč malo sem pa tja in že sem bil na vrhu. Razgledi oh in sploh, tudi sploh in oh, če si se ozrl v drugo smer, oko se ti orosi od prelestnih razgledov. Na eno stran Piz Boe, na drugo Sassongher, vse naokoli pa nebroj gora, bolj ali manj znanih oziroma še nepoznanih. Sestop do koče skorajda mimogrede, naprej do prelaza pa nekaj manj. Gneča na poti, več tistih gor grede, kot sestopajočih, teren pa tak, da si moral paziti, da ti ni kaj odletelo izpod nog. Na izstopu, vrh melišča, malce dričanja, "to mi deli", potem pa cik cak malo sam in malo več v koloni do razpotja, tam pa levo rahlo gor in kaj kmalu je bil pravljični Pisciadu samo še dragocen spomin

Poti in ferrata v brezhibnem stanju, takisto markacije ino smerokazi.

https://tubojan.blogspot.com/2024/07/cima-pisciadu-via-ferrata-brigata.html