Ah, kako je bilo zjutraj težko vstati in če bi vedela, mogoče sploh ne bi
...vstala in se podala na pravo avanturo, kjer divjina, drznost in razgibani očarljivi prehodi, dobijo čisto druge dimenzije...parkirava na parkirušču Val Aupa, za kočo Grauzaria, ter malo nad sedaj ostanki Casera Flop, zavijeva levo za biwak Feruglio. Vzpenjava se kar po suhi strugi, med balvani, nama je lažje, kot po ozki travnati stezici. Malo pod steno se priključi še pot od koče in sledi strm vzpon, nato prečka, pa gor, pa dol in prvi "krik"
...pot se namreč vije med stolpiči, ozkimi prehodi, ogromni stolpi obkrožajo ta del poti...res, prava kamnita pravljica. Pot nato pripelje na travnato-skalno ramo pod stenami, kjer leži biwak Feruglio. Ima 6 ležišč, odeje in se splača turo razdeliti na dva dneva, saj je res dolga.
Mi2 malo pomalicava in ker piha mraz, ekspresno nadaljujeva. Sledi cca. 200m strm sestop po zoprni grapi, potem se začne zavarovana pot, po kateri za vsak narejen višinc, sestopiš najmanj tri
. V nekem trenutku sem že mislila, da bova prišla do vasice Grauzaria in komu na vrata potrkala
, saj sestopa po grapi ni in ni bilo konec. Ironija pa je, ko prideš končno na police Cenge dal Bec, veš, da sledi ogromno vzponskih višincev, ki jih moraš pridelati
. Sledil je trpeči vzpon po grapi, kjer ni stopov, vse živi in sama sem bila kot mladi teliček na ledu, hehee, za razliko od sotrpina, ki elegantno obvlada take terene. Na tem mestu se tudi priključi pot 444, iz/v vas Grauzaria, mi2 pa končno doseževa sedlo Portonat, a ker je čas tekel, kar nadaljujeva na vrh Grauzarie, ki kot prava dama, že na začetku ne pusti vsakemu na vrhu stati, saj ima zaporo s številko II. stopnje. Tudi nadaljevanje ni enostavno, saj je pot nezavarovana in izpostavljena. Tudi ta vrh je bil samo najin, a se nisva dolgo zadržala, saj so se temni oblaki že zbirali, zato hitro sestopiva. Na sedlu Portonat komaj pomalicava, tako zagrmi, da sem skoraj bosa odtekla v dolino. Čakal naju je še sestop iz Portonata, no, to je tudi poglavje zase, saj je grapa v začetnem delu tako grda, neuhojena in razbita, da je hoja res muka. Nižje se malo pokori in gre lažje. Mimo koče Grauzaria, nazaj do izhodišča, kjer začne nekaj kapljati, a sva iz "naj-nevarnega", zato mi je bilo vseeno, tudi če me namoči ploha...
Gre za zahtevno turo, ki je naporna v smislu dolžine, ogromno je sestopa, kar pomeni ponovi vzpon, pot izpostavljena, tudi kjer je zavarovana, gre za zahtevne spuste. Grape so neuhojene, strme, potem je tu še vzpon na sam vrh, katerega je treba preplezati, hkrati tudi sestop iz vrha Grauzarie ni enostaven, prav tako končni sestop iz sedla Portonat...AMPAK, ti pa ta vele-tura veliko da, saj je svet drugačen od navajenega, prisili te v zavedanje majhnosti, ter hvaležnosti, da imam-o priložnost narediti in občutiti take poti...
30.08.019