Nekje med Rombonom in Krnico…smo že pred časom "zasledovali" mulatjero, a zaradi pomankanja časa, je nismo uspeli dokončati, zato se v nedeljo le odločimo preveriti, kje je-gre »pot«, ki to ni, na/čez Mrtvaško glavo na Čuklo.
Naša »mama A.« nas reši predolgega začetnega iskanja
, saj je že sama raziskovala, kje začeti in iz Zavrzelnega že sopihamo po skromni stezici in višje le pridemo na mulatjero, kjer smo nazadnje odnehali. V nekem opisu je napotek, da sledimo koncu mulatjere, nato kar strmo v trave, kjer se vsaka pot izgubi…ma, ja, res se izgubi in trave so nesramno strme
, a šopki dovolj veliki, da imaš kaj zagrabiti
! Tu pride na plano moja ne-eleganca, kako spraviti nogo v višino naslednjega stopa, ki je tako strm, moje telo komaj stelovadi take raztezalne vaje
. Kljub ne vidni stezi, hitro nabiramo višino, kako ne, saj gremo kar naravnost. Zvesti spremljevalec veter, sonce na eni strani, temni oblaki na drugi, vmes pa vesele snežinke poplesavajo in se zabavajo, ustvarjajo pravo mix vremensko idilo. Nato se svet za kake pol stopinje naklona umiri
, mi pa iščemo najboljši prehod. Vmes naletimo na ostaline objektov, kjer se nam zdi, tudi glede na višino, da gre čez prečna mulatjera do kote 1313, a jo pustimo za naslednjič in še kar grizemo višje. Moja sotrpina po desni, sama po levi in navdušenje, ko zagledam tam zgoraj kamnito piramido, je v meni vzpodbudilo glasen, nekontroliran juhej, ki se je kakopak izgubil v močnem vetru
, a uganka čez Mrtvaško glavo rešena. Ker se odločimo, da v boj z vetrom na vrh Rombona ne bomo šli, spodaj v zavetrju rušja pomalicamo, se vzpnemo na vrh Čukle in seveda, pade ideja
pa ne moja
. Kaj pa če bi šli ne takoj v dolino, ampak raziskati še tam nekaj. Seveda sem podlegla, komu pa, če ne gričkom
in že smo sestopali do Goričice po markirani, nato smo na planini zavili za lovsko hiško, na skromno stezico, ki se v gozdu prelevi v neverjetno lepo, ohranjeno mulatjero, obsijano s soncem, rahlo jesenskimi barvami, res pozabiš, da je bil namen čisto nasprotje, kar je danes lepo in vzbuja prijetne občutke. Mulatjera se vije pod stenami, malo gori, malo doli in v gozdu opazimo vsaj tri, zelo dobro shojene stezice, z enim konkretnim možiclom, tako, da žulčki kar rastejo. Rahel pokuk iz gozda, prečka čez trave, nazaj v gozd in kmalu smo na stiku z markirano stezo iz Krnice, nato mimo planine, ter nazaj v Zavrzelno.
Smo mislili, da bomo prišparali čas in višino z neobiskom Rombona, hehee, a smo obkljukali še eno uganko, a se je »rodilo« vsaj pet novih.
Zelo všečno, gre za samotne stezice, ohranjene mulatjere, kjer se sproti pojavljajo nove poti, nove ideje, ter opomin na čase, ki jih ne smemo pozabiti, da se nikoli ne ponovijo…res imenitna tura nad Bcem in še ogromno dela,...
