Divja koza - Cima di Riofreddo 2507 m

Toliko vode kot tokrat v teh koncih še nisem srečal. Zjutraj je v Sloveniji še deževalo, tu pa se je naredilo čudovito jutro. Voda se je vsepovsod stekala čez stene in na veliko delih se je pot spremenila v struge potočkov. Z malce neprevidnosti si bil lahko premočen ob jasnem vremenu .

Pristop na Divjo kozo je še vedno enak ko je bil, le možicev je bilo tokrat bolj malo. Ne da se podrobno opisati smeri, so bolj navodila. Držati se je potrebno osrednje grape in iskati primerne prehode, večinoma desne. Le en skok na kratko doseže dobro 2. stopnjo, več ne bi smelo biti nikjer. Proti vrhu se cepita dve grapi, desna pripelje na vrh.

Tokrat je bilo na poti še nekaj zaplat svežega snega, ki ga že v tem tednu ne bo več. Pot Anita Goitan je prehodna brez posebnosti.

29.7. po fantastični poti Anita Goitan, z zmesnim postankom na Divji kozi. Ne vem, kako je bilo prej, ampak če greste po poti A. Goitan v zahodni smeri, srečate ob poti z rdečim sprejem narisane markacije, ki vodijo na Divjo kozo. Misleč, da gre za navaden pristop, ki ga je nek brezvestnež samovoljno označil, sem jim sledil in se kmalu znašel v precej zahtevnem svetu, ki je namenjen alpinistom. Šel sem nazaj in malo pred škrbino našel pravi pristop. Seveda še vedno zahteven, vzpon povprečnemu gorniku ne bo predstavljal težav, na vrhu pa bo nagrajen s krasnim razgledom proti Višu. Vse pohvale CAI, saj je pot Anita Goitan izredno speljana - po naravnih policah, razgledna, varoval je več kot dovolj in tudi ravno prav označena. Pravi balzam, glede na slovenske gore, ki so marsikje že prav počečkane s Knafelci in prebodene z nepotrebnim železjem. Zahtevne poti morajo ostati zahtevne, ne pa da gre samo še za pretikanje SVK, slepo sledenje brezštevilnim rdečim oznakam in vprašanje gole kondicije.

Z zadnjima stavkoma se pa povsem strinjam.

Se je pa tudi pri sosedih že marsikaj spremenilo v bližnji preteklosti. Nekatere poti so postale zelo podobne našim (Via Amalia,...), kjer so tudi namestili železja za "pretikanje" in vzeli ves čar potkam.
Kolikor se spomnim (morda se motim), tudi tistega prehoda pod vrhom Male špice ni bilo in je bil samo tisti od zadaj.

Kolko se časa porabi od vstopa v grapo s poti Anita Goitan do vrha Divje koze?

Pol urce.

super, hvala!

Ko te "koze" povabijo, na ne katerokoli, ampak, Divjo, kozo, seveda ne, ne pride v poštev
Odličen začetek dopusta, spanje pri Klanških jezerih, potem res smešno kratka vožnja do Jezerske doline, kjer se pripravljam še v mraku, a hodim že v novo začetem dnevu. Kmalu dosežem Viško planino, wauu, res, zastane dih, ko pogledaš okoli sebe in razgledi postajajo vedno boljši in bolj širni. Na Corsiju odlična kava in že nasmejana družba, ki kar kliče po današnji avanturi
Po vseh "up dejtih" prejšnjega dne, že grizemo strmino proti Aniti Goitan. Ja, lepa je, prava poezija, ki vijuga med stolpi in stolpiči, ter se s policami brani prepadov.
Ker smo si imele veliko za povedati, ali pa, ker rade govorino in vsebina ni na prvem mestu, hehee, smo za hipec zgrešile vstop, a nas je vodilna "koza" ustavila in že smo iskale najboljši začetni pristop, katerega, vsaj tako izgleda, začne vsak malo po svoje. Višje dileme ni več in jaaa, pet koz stalo na eni sami Divji kozi, ma je bilo to enega veselja in smeha in plesa Sestop, še posebej začetni del, je izredno krušljiv, ko si nižje na skali, je bolje, a bile smo izredno previdne. Pot je "omožičena", čeprav je za dol še posebej treba biti pozoren, da te ne povleče kar kam po svoje in si še dodatno otežiš sestop.
Nadaljevale smo po Aniti Goitan, da o špagah in raznih drugih raztezalnih vajah, v "škrbini" Male špice, ne govorim ( drugič bom šla raje okoli ), je bilo veliko smeha in piruet, hehehe...Sledila je malica, na edinem primernem travnem tepihu in kako je pasalo. Po oddihu smo že oprezale za pravi pristop novega vrha, povzeto iz vodnička, "pristop je po grapi", hmmm, edina grapa v pobočju je meni govorila, nemogoče, oz. mogoče z vitlom?!, no, ko sem prišla bližje, je vse izgledalo drugače. Odlična skala, smo kar vriskale, spet ja, a vzklikov je bilo kmalu konec, ko se grapa zapre, stezica povede v levo, na meni ne-ljube strrrme trave, s pridihom lepo zloženega, majajočega kamneja. Strmo navzgor, pa malo v desno, spet gor in levo, po razbitem vršnem delu in ja, ponovno vzkliki ( sem rekla, da jih je bilo ogromno ta dan, hehe) in pozdrav Gamsovi mami. Navdušenje nad še enim vrhom in razgledi, Viš je tako blizu, da bi kar skočil nanj, hehe. Najbližji "mami" je Gamsov Turn, in ja, sem zasledila, da se zanj tudi kdo opogumi in preči...hmmm, čestitke, mogoče vozi kaka izredna linija na soseda, hmmm, ker drugače, nepredstavljivo, krušljivo,...
No, naš/moj sestop je izgledal zelo ne-elegantno, verjetno bolj podrsavanje s trebuhom po travah in majajočih oprimkih, hahhaaa, a sem v grapi nadoknadila z eleganco
Sledil je še sestop do konca A.G., ter mimo preduha, nazaj do koče Corsi, na zasluženo pijačo. Ob vtisih današnjega dne, sploh ne vem, kdaj smo prečile pod Kapno steno, mimo Viške planine, do izhodišča.
Dan se je končal s kopanjem dveh najbolj pogumnih, v Rajblu, ostale smo "zmrzljivo" čakale na suhem.
Kot najmlajša kozica, hvalžena za to turo, za tako imenitno družbo in dan, kjer sem ponovno malo pokukala čez svoje meje...

Oba vrhova nezavarovana, krušljiva, potrebno malo občutka za plezarijo in orientacijo, a ko dosežeš vrh in varno sestopiš, sta vrhova neprecenljivo darilo

Tam, kjer se pojavi trop vriskajočih ( divjih/udomačenih ) koz, še kozli izginejo na varno
Sedaj mi je jasno, zakaj se umaknejo na takšne težko dostopne police.

lp

ja, ja, ne "zmorejo" babjega besednega tempa, hahhaaaaa

Cave del Mole, Divja koza, Gamsova mati, Turn Gamsove matere, Viš (29. 9. 2018)

Včeraj med vožjo mi je prvi pogled proti Višu povesil kotičke ustnic. ‘Zgornje nadstropje’ je bilo v temnih oblakih. Kljub temu sem nadaljevala mimo Rabeljskega jezera in po beli cesti do izhodišča Cave del Mole ter po Nemški poti do Corsija, kjer sem se ustavila na kavi, saj so bili vrhovi še vedno zaviti v gost puh mikro kapljic.
Pred kratkim sem se prvič ustavila pri koči in naročila kavo. Tokrat sem naročila enako, a prav nenavadno, da sem zanjo plačala kar 20% več.
V času posedanja pred kočo sonce mojim tihim željam ni ugodilo in vreme se ni spremenilo. Vseeno nadaljujem, saj se bodo nemara ‘Kranjcem’ vremena le zjasnila.
Po Aniti Goitan pridem skoraj do škrbine med Divjo kozo (Cima di Riofreddo) in Malo špico (Innominata), kjer zavijem proti Divji kozi. Njen vrh dosežem kakšnih 20 ali 25 minut pozneje. Razgledi, kot se vidi tudi na sliki 5, so bili ‘neprecenljivi’. Nekaj časa sem na vrhu nemirno prestopala, mencala in iskala vsaj kako zaplato modrine, a žal mi je ni uspelo odkriti. Sestopila sem približno po smeri vzpona, le da sem ‘našla’ tri previsne pragove, ki pa so bili dovolj nizki in enostavni, da se mi ni ljubilo raziskovati, kje sem jih obšla na poti navzgor. V nadaljevanju proti Gamsovi materi (Madri dei Camosci) se pokaže nebo in uspe mi ‘škljocniti’ prej v meglo zavita hriba. Naslednji ekskurz s poti se zgodi za Turnom Gamsove matere, ko se podam po grapi skoraj do njenega konca, nato pa v levo po zelenicah do vrha Gamsove matere (od Anite Goitan cca. 15 min.). Z nje nazaj do sedelca in na Turn (Torre delle Madri dei Camosci) (cca. 10 min. z Gamsove matere) ter z njega čez izpostavljeno škrbinico na sosednji rogelj/špico, ki ima ob možicu na vrhu zložene štiri kamne z napisom, ki ga nisem mogla razbrati, zato pripenjam sliko (št. 14), če bo imel kdo več sreče. Nadaljujem proti Višu, z vrha katerega so bili enkratni razgledi. Niti sledu o meglenem pokrovu, ki je vztrajal dopoldne. Dolgo posedanje na vrhu, ki bi se bržčas še malo raztegnilo, če me ne bi začelo zebsti.
Na poti navzdol poberem packarijo pod spominskimi ploščami. Najti je zelene, roza in druge obarvane sveče. Še več, nekaterim se očitno zdi primerno prinašati električne sveče. Eno, ki jo je veter odnesel, in baterijske vložke, ki so bili na skali kot pozabljeni v vesolju, sem tudi spravila v rukzak. Le zakaj ljudje puščajo v občutljivem gorskem okolju plastiko in baterijske vložke izpostavljene vremenskim vplivom, ko jih celo v mestih odmetavamo v posebej zanje namenjene koše, da ne bi prihajalo do onesnaževanja s kislino?

Celotna pot je normalno prehodna, zjutraj so skale in trave vlažne.

14: ??? MADRI DEI CAMOSCI

Hvala, tudi meni se zdi, da to piše na drugem, tretjem in četrtem kamnu. Prvega nikakor ne uspem razvozlati. Tudi na spletu ne najdem ničesar.

Palček, kako lepa tura! Vem, da si kljub vremenu uživala in naredila nekaj za svojo dušo...

Gorska planika, priporočam, ker je prav zares uživancija na visoki ravni (beri: na visoki nadmorski višini). Celo na Višu sam bila sama, kar je svojevrsten luksuz.