Zadnjih nekaj let pohod v Dražgoše ni izostal in tudi letos ni. Tokrat žal ne s Pasje ravni, a kljub temu sva šla. Sprva nekaj pomislekov zaradi novozapadlega snega in še pasje mraz je bilo, sva se odločila, da bo štart iz Tržiča. Parkirava v bližini bencinskega servisa v Bistrici/Tržiču in ob cesti skozi vasi mimo Zvirč, krožnega krožišča v Podtaboru, pod avtocesto mimo darsove ceste baze, nato pa v ostrem levem ovinku zavijeva z glavne ceste na makadamsko pot (bližnjica), katera se ponovno priključi glavni cesti v bližini križišča za Gobovce. Nadaljujeva čez most preko Save levo skozi Gobovce do vasi Ovsiše, kjer sva prečkala potok Lipnica, nato se povzpela naravnost do ceste proti Dobravici in naprej proti Češnjici. Kljub temu, da sva v Dražgoše šla organizirano že nekajkrat, sva za vasjo Dobravica prispela do križišča s kapelico in za njo zagledala markacijo, se nobeden ni spomnil kje smo takrat hodili. Zedinila sva se in nadaljevala proti Češnjici. Seveda sva kmalu prišla v slepo ulico, navigacija je zatajila, (morala bi v smeri prej omenjene markacije), sva se vrnila nazaj in nato bolj po občutku, po dobre pol ure ujela markirano pot, ki sva jo malo prej opustila. Kar se orientacije tiče je bilo odtlej vse lažje, snega na poti pa je bilo vedno več in ko sva prispela do ceste Dražgoše – Kropa, sva ga zadnjih nekaj deset metrov gazila krepko čez kolena. Po slabe pol ure hoje po asfaltu prideva do ostrega desnega ovinka z info tablo. Tukaj smo imeli s PD Tržič drugo pavzo, kjer so nas postregli z vročim čajem. A tokrat brez postanka odločno proti cilju, še zadnjih nekaj km. Mraz je nekoliko popustil, cilj je bil vedno bližje in ko prideva do cerkvice sv. Jedrti, kjer nam je PD Tržič ponudilo čaj in klobaso, sva tisti zadnji kilometer, ki že nudi pogled proti najinemu cilju, kar malo pospešila.
Po dobrih petih urah prispeva na cilj. Ostala statistika, mislim, da ni pomembna ;-)
Na koncu ugotovima, da se na vsej poti nisva ustavila, da bi kaj popila, pojedla in se vsaj malo spočila. Oba sva imela prijetno naložena nahrbtnika z vso potrebno opremo, polna hrane in pijače (za kar je vedno poskrbelo PD Tržič), katero sva prinesla na cilj. Da pa vsebine iz nahrbtnikov le nisva ves čas nosila zastonj, se na koncu celo malo posiliva s hrano, še najbolj je pasala turška kavica, katero sva si skuhala na gorilniku, voda pa je pritekla iz stajanega snega, ki ga je bilo obilo.
Tako, midva sva kljub temu, da so orgaqnizirani pohodi zaradi Covida odpadli, s tem tudi letos (8.1.2021) počastila in ohranila spomin na padle nedolžne vaščane in borce proti okupatorju.