Ekstremni gorski teki - alpinisitčni tek

plezalci, predvsem pa alpinisti vedo, kakšnega kovca je Steck. Heckmairova smer, imenovana po enem od prvopristopnikov, je še danes sorazmeroma težka smer, tako zaradi dolžine (1800 m), kot zaradi precejšnjih objektivnih nevarnosti (predvsaem padajoče kamenje, slapovi ter led. Prvopristopniki so zanjo potrebovali tri dni). 20 let nazaj jo je med drugim soliral tudi Slavc Svetičič. Zanjo je poteboval 26 ur, vendar je opravil prvi zimski solo vzpon po drugi, malo bolj zajeb...smeri (pa vemo kakšnega kova je bil Slavc). Knez jo je (isto Heckmairovo) leta 1982 presoliral v 6 h!?!; Potem se je pa pojavil Steck in postavil nedosegljive čase. to kar on počne pred kamero dejansko počne bolj ali manj skozi celoten vzpon. Ampak v tem je tako dober, tako prekleto dober, da je vidati tako enostavno, kot da se ne vzpenja po ledenem pobočju, ki je skoraj ali pa je navpično, in to pri težavah V-VI (M5). Že naveza dveh dobrih alpinistov, bi se kle lepo jeb...

dan osman tek po steni
http://www.youtube.com/watch?v=bxb_C3hEwpI

prekleto dober je bil tudi Humar in mnogo drugih, kam pa so prišli.....

sami so se tako odločili...čeprav so se nekateri prepričevali, da so jih gore klicale...

.. prišli so v zgodovino. Sodbi o tem, ali se to kao splača ali ne... je pa težko verjet tistim, katerim se zdi vsak vrhunski dosežek bedarija.

Ne vem, zakaj je potrebno vedno tako blatit drugače misleče? Če so izjeme pa še toliko bolj. Razen... če je s tem potrebno vedno poudarit, kolk so vsi drugi neumni, "mi" pa edino dovolj brihtni?

Vsekakor ima pa klm čist prav , le pri Slavcu je malo pomešal ure. Slavc je klasično smer v Eigerju 21.7.84 in je zanjo rabil 8 ur, Harlinovo pa je plezal 14-15.1 90 in je zanjo res porabil 26 ur. Je bila pa to prva zimska ponovitev. In ja.. žal tudi Slavca ni več med nami, pa bodo spet imeli nekateri vzrok več za kaj povedat.

O vzrokih za početje nekaterih in presojanje tretjih ali je to smiselno in se splača - o tem se res ne splača razglabljati, ker vsak gleda iz svojega kota.

Pa tudi o tem, zakaj se nekaterim zdi vsak vrhunski dosežek bedarija.
Naš rumeni tisk in nepoznavanje imata pri tem velik delež, saj se rado vse skupaj poenoti in iz vsake bedarije naredi - vrhunski dosežek. Nato po TV gledamo Čolnika in Bernardo Jeklin, ki se v studiu pogovarjata istočasno z našim zajetnim čofotačem in kakšnim res vrhunskim športnikom, ki pa zaradi slabše samopromiocijske retorike in kokodajsanja upokojene urednice ženske revije - izpade dejansko bedak, čofotač pa supermen. Kaj si mislijo gledalci ali bralci, pa tam itak nikomur ni pomembno.