Pico del Teide, 4. april 2023
Opisal bi pot na vrh te vulkanske gore , ki kraljuje na vrhu kanarskega otoka Tenerife. O sami gori in o otokih je že veliko napisanega, zato ne bomo ponavljal podatkov in opisov drugih. Moj prispevek bo zgolj kako sem se jaz lotil podviga. Z nekaj (upam) uporabnimi izkušnjami. Opis je moj, oseben in neuraden:
Na otoku sem bil letos že četrtič, saj sva z ženo ponovila poročno potovanje izpred dvajsetih let, ko smo skupaj s takrat še 2-letno hčerko šli prvič. Vselej, ko smo bili tam , sem bil tako ali drugače tudi na Teide-u. Prvič s kabino in peš na vrh s hčerko, drugič s kabino in peš na vrh, tokrat z najstniško hčerko in sinom, tretjič peš iz parkirišča do koče Refugio de Altavista z ženo in končno letos sam od parkirišča do vrha.
Kot prvo naj povem, da sem zamudil rezervacijo dovolilnice za obisk vrha (dobiš na spletni strani). Pazi, čaka se vsaj mesec in pol, tako, da sem šel na pot brez upanja na uspeh. V mailu sem jih prosil, če je kakšna možnost, da me spustijo, saj sem pravi gornik z vsem potrebnim bontonom… Nič. Za tolažbo sva si z ženo hotela izbrati Mount Gujaro (2718 m), kar nama je je svetovala prijazna uslužbenka turistične pisarne Centro de visitantes de "Cañada Blanca", ki je v središču pokrajine pod vulkanom. Omenila je, da na Teide ne morem, saj veter preveč piha in gondola ne vozi. Na moje vprašanje, kako pa lahko pridem peš na goro in na vrh, če nimam dovolilnice, pa je odgovorila, da tako ali tako ni nobenega pri rampi in, da če bom tako vzdržljiv, da bom prišel do rampe, jo lahko obidem in grem na vrh. »Bingo!!!« Gremo!!!
Drugo jutro se zbudim ob 5.uri n in grem z avtom do parkirišča pod »Montana Blanca«. Je kar dolga vožnja. Ena ura, odvisno s kje štartaš. To je eno od najpogostejših izhodišč za pohod. Drugih niti ne poznam. Prišel sem prezgodaj, saj je bila še tema. Parkirišče pa že skoraj zasedeno, saj je kar nekaj vozil tam ostajalo še preko noči. Namesto bo 6.15, sem štartal ob 7.15, ko se je že tako danilo, da ni bilo več treba lučk.
Po cca eni uri hoje sem prišel na križišče za Montana Blanca ali Teide. Do tu pelje kolovozna pot in vzpon na Montano Blanco je zelo enostaven in tako primere tudi za družine z majhnimi otroki. Cca 15 minut še hoje od križišča do (kao) vrha.
Od tu se pot začne strmeje navzgor. Sicer vedno lepo ograjena in tehnično nezahtevna pot postane nekoliko bolj fizično naporna in taka ostane prav do vrha. Seveda se zaradi vedno manjše koncentracije kisika pozna višina in s tem napor pri hoji. Do koče Refugio de Altavista pridem po dobri uri, skoraj uri in pol hoje. Tako, kot pred leti tudi tokrat zaprta. Ni čaja, WC-jev…
Zunaj si vzamem čas za počitek in malico v družbi nemško govorečih deklet, s katerimi smo hodili blizu že vsaj uro ali še več.
Do zgornje gondolske postaje Teleférico del Teide sem potreboval slabo uro in tu mi je »postalo vroče«. Ali se bom lahko pretihotapil mimo rampe ali ne. Nikjer nikogar, zato sem jo popihal kar mimo, po bližnjici. Ker sem nekoliko hitel mi je že pošteno zmanjkovalo sape zato sem umiril tempo. Hud veter, ki me me je spremljal že celo pot, se je proti vrhu še pojačal in postajal že kar zoprn, če ne že kar nevaren.
Do vrha sem rabil dobrih 30 minut. Zgoraj je smrdelo po žveplu, saj Teide še kaže znake življenja. In pa predvsem pihalo za znoret. Komaj sem naredil nekaj fotk in jo popihal nazaj proti gondolski postaji.
Na poti nazaj sem dohitel simpatično francosko mladenko Manu, s katero sva si v trudu z angleščino krajšala čas triurnega sestopa, po isti poti do parkirišča.
Torej: Pričakovan čas hoje je 5 ur do vrha in 3 nazaj. Štart v aprilu bo težko pred 7.uro, razen s svetilkami. S seboj je treba imeti dovolj oblačil, saj Teide rad preseneti z vetrom in z mrazom. In pa seveda hrana v nahrbtniku. Če v dolini vidimo oblake je malo možnosti, da bo oblačen tudi Teide, saj je običajno nad njimi.
Uredite si dovolilnico za vrh (je gratis), da vam ne bo treba loviti vetrovnih razmer, ko gondola ne vozi in na rampi ni nobenega!!!