sreda, 28.12.2022
Po nekako pričakovano neuspešnem raziskovanju snežnih razmerih v Karniji
sem parkiral v Imponzu in vzel pot pod noge. Tretjič na Giaideit, drugič anello, prvič sam. Mimo britofa v gozd, pot precej blatna vse do travnika pod cerkvijo Svetega Florjana. Tam razgledovanje, med katerim se mi je kar milo storilo od lepot, ki jih je uzrlo oko. Nadaljevanje do vrha b.p., suhe trave nič manj drseče od blata, najstrmejša mesta spodobno zavarovana, da gre na horuk, če se vlečeš za jeklenice. Nujno ni, da se tudi s palicami v rokah, le visoko moraš dvigati noge. Na predvrhu križ in klop in zlato rumene trave, visoke, da zlahka zaležeš. Sam sem, saj so bile suhe kot poper, sonce je grelo kot pozno pomladi, vetrc pa si si lahko naslikal, narava ga ni ponudila. Po okrepčilu sem se odpravil na bližnji vrh, a še preden sem naredil korak ali dva, so nad mene prijadrali beloglavi jastrebi, grifoni, ki so malce krožili nad hribom, se spustili proti cerkvi, tam še malo jadrali, potem pa odleteli v neznano. Na vrhu sem s pomočjo panoramske table preveril svoje poznavanje bližnjih in nekaj manj bližnjih vrhov (dobro mi je šlo, pravzaprav zelo dobro), potem pa sestopil v gozd in kmalu prišel na cesto. Po njej daleč gor ven do sedelca Forcjute, tam pa levo dol proti potoku Rio Mignezza, preko njega do Pracuca in naprej do stavola Mignezza, potem pa po cesti in na koncu pešpoti nazaj v Imponzo. Krasno je bilo, samotno, razgledno, spominov na potepe na Giaideitu za najmanj dva takšna kroga, raje več, pa še obisk grifonov, ni da ni, pa tako majhen grič. Med sestopom sem se spomnil na prvi potep, med katerim sem si "zabeležil" nekaj okoliških gričev, ki bi jih bilo lepo priključiti Giaidetu
Allora, ci vediamo per la quarta volta
https://tubojan.blogspot.com/2022/12/monte-giaideit-2022.html