Godovič bi kaj lahko slovel po svojem podzemnem svetu, ki je delo človeških rok, iz obdobja 1. sv. vojne in medvojnega obdobja, ko je bil pod Italijo. Gotovo ga je doživel vsak, ki se je od tam zapeljal proti Črnemu vrhu. Namreč takoj za tablo za konec naselja se začne 160 m dolg predor. Zgrajen je bil med 1. sv. vojno za potrebe železniške proge iz Logatca proti Črnemu vrhu, ki bi morala oskrbovati zaledje soške fronte, vendar je bila fronta prebita, še preden so položili tirnice, potem pa itak ni bilo več potrebe po progi. V okviru te povezave sta bila zgrajena nasip in predor Naklo v Logatcu, ki so ga pred nekaj leti odkopali, zasledil sem več nasprotujočih si zapisov o predoru v Kalcah, potem pa ta, ki danes služi cestnemu prometu. Nimam podatkov, verjetno pa so za "spremembo namembnosti" krivi Italijani, ki so zagotovo bili za povezavo po "svojem" ozemlju od Idrije do Črnega vrha, kjer so imeli nekaj vojašnic, in dalje do Ajdovščine, menda je njihovo maslo tudi cesta iz Črnega vrha do Cola. Verjetno so predor tudi razširili, kajti kolikor se spomnim s kolesarjenj po Štrekni, stari Pontebbani ipd., se v enotirni predor komaj stlači kolesarsko stezo, kaj šele dvopasovno cesto. Seveda hoja po predoru ni ravno varna, se pa da tudi priti dokaj blizu obeh portalov. Malo naprej od predora je tudi 180° ovinek, kjer se odcepi pot po trasi nekdanjega "feldbahna" (poljske železnice), takisto zgrajene med 1. sv. vojno, ki pripelje do Idrije oz. doline Idrijce nekje pri Divjem jezeru. V eno smer se naj bi hodilo ok. 2 do 3 ure, če je kdo tod že hodil, se priporočam za kakšne napotke, ko se bodo dnevi malo podaljšali.
No, omenjeni predor seveda ni razlog za obisk Godoviča. Nekaj parkirnih možnosti sicer je na voljo tudi blizu posameznim zanimivostim, sicer je pa še najprikladneje parkirati pri krajevni cerkvi sv. Urbana. Tam je tudi edina informativna tabla z nekaj namigi za izlete tudi za tiste z drugačnimi preferencami. Naša pot pa gre po trasi t.i. francoske ceste, malo asfaltirane, malo makadamske, ki pelje tik nad južnim portalom prej omenejenga predora. Ampak še pred predorom nas čaka prva "kljukica": utrdba št. 3 Alpskega zidu. Ki je pravzaprav zelo dobro skrita celo v jesenskih razmerah (brez listja) in je ni lako najti niti, če poznamo
njene koordinate. Pravzaprav je treba s ceste stopiti na slabo uhojeno "brezpotje", ki se strmo spusti navzdol in nekako skozi vegetacijo slediti "gazi". Na koncu vendarle dosežemo manjšo utrdbo z dvema podzemno povezanima vhodoma. Najbrž ni potrebno poudarjati, da potrebujemo primerno svetilko.
Ko po "francoski cesti" ali kakšni bližnjici dosežemo glavno cesto južno od predora, lahko znatno sekamo tisti 180° ovinek (mmg., ker ni pločnika, hoja tam ni varna), če cesto previdno prečkamo, s peskokopa ali karkoli že je tisto na drugi strani, pa najdemo stezo, ki se kar strmo povzpne navzgor. Še preden se steza spet približa cesti, opazimo znake naslednje
utrdbe št. 1: jekleno opazovalno kupolo, vodni zbiralnik, po nekaj skrivalnicah pa tudi vhod v bojni blok. Lesena vrata nimajo nobenih zapahov, ključavnic ipd., zato jih lahko odpremo, se po stopnicah spustimo navzdol, po nekaj prostorih je tako nizek prehod, da se boste morali skloniti tudi najmanjši, potem pa.... verjetno kar glavna atrakcija Godoviča.
Italijani so namreč bojni blok postavili kar na severnem koncu še enega
AO predora iz 1. sv. vojne, ki je še daljši (različni viri navajajo dolžine med 300 in 400 metri) in nikoli dokončanega. Kar brž povejmo, da brez primerne opreme nikakor ni pametno iti v ta predor. Najprej res dobra luč, kjer bomo hvaležni za vsak lumen. To tudi ni turistična potka v Postojnski jami, ki bi se jo dalo prehoditi v lahkih čeveljcih ali supergah. Nasprotno, če ne gledamo dobesedno vsakega koraka, se bomo hitro spotaknili ob kamenju ali čim drugem, kar leži po tleh. Tu pa tam bo treba zlesti čez kupe kamenja in tam pot bolj spominja na visokogorske, kar seveda zahteva primerno obutev. Pa nikar ne glejmo samo pod noge, splača se redno ustavljati in pogledati tudi navzgor. Opazili bomo, da so posamezni deli predora ostali v različnih fazah gradnje. Predvsem v severnem delu je predor že obokan, proti jugu pa postane ožji in predvsem nižji rov, komaj kaj višji od povprečnega človeka, torej vsaj najosnovnejša čelada sploh ne bo odveč. Očitno so vrtali v dveh "etažah", potem pa prebili strop med njima in zabetonirali obok. Podnevi se nam sicer z juga ves čas kaže luč na koncu predora, najprej kot drobna pika, ki se postopoma povečuje. Čisto na južnem koncu opazimo še "strešno okno", nato pa iz predora stopimo na vkop, ki spominja na sotesko. Povejmo še to, da se po vsega nekaj metrih te "soteske" ne vidi več predora, pa čeprav listja ni več. "Soteska" nas pripelje do makadamske gozdne ceste, ki nas lahko, če se nam ne da še enkrat v predor, vzporedno z njim pripelje do manjšega kakor parkirišča ob glavni cesti, ki je nekoliko južneje od bojnega bloka na severnem koncu. Česa drugega kot kažipota do južnega konca pa na tem parkirišču ni bilo opaziti. Še ena makadamska cesta s tega parkirišča pa nas mimo peskokopa (dostop vanj je prepovedan, s tem pa tudi do nekaj nekdanjih kasarniških objektov
) pripelje do Šebalskega bajerja oz. zajezenega potoka, ki je videti kot neka piknik točka za domačine. V neposredni bližini je pa že nova utrdba Alpskega zidu,
št. 4, ki je tudi edina oglaševana in s kar nekaj znamenji obiskanosti. Najlažje jo najdemo, če gremo od bajerja po poti ob gozdnem robu. Vrata severnega vhoda se ne dajo v celoti odpreti, zato obilnejši morda ne bodo mogli skozi. Pa nič hudega, samo malo južneje se najde še en vhod, notri pa manjši podzemni labirint, ampak brez skrbi, za raziskovanje niso potrebna poglobljena znanja iz teorije grafov
. Spet bomo potrebovali primerno svetilko, nekaj možnosti je, da se spotaknemo ob odtočne jarke ali nekaj druge krame po tleh, po stopnicah pa pazimo, da z glavo ne butnemo v nekam nizke jeklene traverze nad njimi.
Poleg teh treh naj bi v Godoviču bila še dva bojna bloka.
Št. 2 je ostala prihranjena za potikanje ob feldbahnu, glede
št. 5 pa ni bilo več prave volje, pa še vprašanje, kako je sploh z dostopnostjo, ohranjenostjo itd.