Poimenovanje naših (visokih) gora še ni popolnoma zaključeno, mednje spada tudi severovzhodni greben Kopic med krnicama Med plazmi in Na brinju. V grebenu izstopajo trije vrhovi. Žal je na kartah označen samo spodnji vrh visok 2202m z imenom Kopica, Kopice, na starejših kartah pa celo Gornja Kopica. S slednjim imenom je na redkih kartah označena gora z višino 2300m. Zadnji vrh, ki je naslonjen na južno pobočje Dovškega križa pa sploh nima imena, na specialkah je označena samo kota 2399m. Predlagam, da zadeve končno poenostavimo. Kljub temu, da so te gore zelo slabo obiskane in v senci velikanov, si zaslužijo svoje ime. Spodnja, Srednja in Zgornja Kopica.
Da preidem k včerajšnji turi.
Tik pred tablico 10km skrenem z asfalta direktno v breg. Po dobrih desetih minutah ob možicu s steze rahlo desno na grebenček, ter po dobro sledljivi stezici do Brinove glave. Uresničevati se je začela napoved s pojačanim vetrom, kar me je višje močno motilo, celo plan ture sem zato spremenil. V meliščih Brinja se stezica nekajkrat rahlo izgublja, vendar ne moti orientacije. Malo pod 2200 skrenem z nje in v strmo melišče pod vznožje Gornje Kopice. Z malo posluha pobočje nikjer ne doseže dvojke. Najzahtevnejši je sestop z vrha do sedelca, saj grebensko pot preprečujejo strmi stolpi, ki se jih da obiti po desni strani, samega skokca na koncu pa je le kakšnih 5 metrov, vendar se ga da lepo izplezati. Do Dovškega križa je le še kakšnih 160 višincev. Tam se prav dolgo ne zadržim, saj so posamezni sunki vetra prav močni, kot rečeno, sem ravno zaradi tega opustil prečenje proti Kukovi špici. Je bilo pa kar znosno na Šplevti, kjer sem lahko posušil celo majice. Obvezen obisk bivaka, kjer se srečam z edinimi tremi pohodniki danes. Sestop po melišču ekspress, dotočim si vode, saj je bil spodnji del poti spet zelo vroč. Ob treh se pri Dani odžejam z dvema piroma
, ki sem jih imel v dobrem s parkirnino v Vratih.
