Ko sem pred leti stala na Žrdi, je po grebenu prisopihal prešerno nasmejan italijan, »bellissimo, bellissimo«, so bile njegove edine besede, za kaj več je moje znanje italijanščine preslabo, a je njegov obraz povedal več, kot najino polomljeno besedičenje
Seveda, me je zanimalo, od kod ga je prineslo na vrh. Iščem na vsevednem internetu, pa je bilo »zero« zadetkov
, se še malo potrudim in ja, ujeta v lapsus besed, bolje črk…ker je "glavni" vrh Žrd, sem enostavno izhajala iz te besede
in iskala Žrdinico, a nekako me je le pripeljalo do pravega imena, ŽDrinica
in tudi vsevedni prijatelj je našel, sicer le, dva slovenska opisa. Od takrat se verjetno ni kaj dosti spremenilo, malo poznan greben, ki je nekako podaljšek ali začetek, meni tako ljube Žrdi, kjer te pogledi odnašajo k zverinicam v Rezijo, ali pogled boža Kaninske pode, vse tja čez, do velikanov nad Pecolom. Jutro ni bilo najbolj zgodnje, in tudi prvi koraki, težki, a te pot kar hitro ogreje in prebudi. Začela v Reklanici, v zaselku Pezzeit, po poti številka 633, katere na Tabc. karti 027 ni vrisane kot markirane, ampak samo črtkano, neoznačeno. Res slikovita, strma in še ena tistih, imenitno speljanih, poti. Do sedla Buje prispeva v cca. 2:12h, ni slabo
in si privoščiva zasluženo malico. Meni je seveda pogled že uhajal v strmino nad nama, saj mi ni bilo čisto jasno, kje oz. kako se je bowa lotila
. V prvem poskusu se zaženeva kar v začetno strmino na levi, ki se izkaže za ne-najboljšo, zato sestopiva nazaj na markirano pot, grewa do prvega ovinka Ta visoke Rezijanke, malo za istoimensko oznako, kjer kar zagrizeva v strme trave, ter se nekako priplaziva, beri js
, na greben. Moj sotrpin je bil kot na sprehodu, js pa sem zopet nabirala šopke, ter grabila talno zelenjavo
. Hja, greben, uwauuu, odprl se je razgled na vse strani in skoraj sva se zaletela na enega, od dveh možiclov, na celi poti
. Meni je bil ta del grebena, vse do Pizzoi Di Mezzodi, najbolj izpostavljen in zoprn. Res strme trave, čeprav prehodi, no, eni bolj, drugi malo manj težki, malo poplezavanja, malo vrtnarjenja, hehe, izpostavljenost velika, je pa megla skrivala globočine pod nama, čeprav je markirana pot ne tako daleč. Od Pizzo Di Mezzodi gre naprej travnat, tu in tam, skalnat grebenček, nič težjega, vse do prvega skalnega skokca, ki ga sotrpin napade kar naravnost, js pa smuknem v desno in si malo olajšam vzpon, nato sva že pred zloglasnim najtežjim delom ture, t.i. Prevčev stolp. Tudi mi2 sva se poslužila leve variante in tista ozka polička, mali vlažni šopki trav, spodaj pa spet samo praznina, ma kr fino za kak živček nakravžlat, se je kolega spet nasmeju mojih ogromnim očem in kvačkanju, hheee. Od tu naprej je samo lušna, že kar malo dolga, hoja do vrha in jupiiiii, greben Ždrinice končno prehojen
. Na vrhu Žrdi naju poboža sonček in vzamema si kar dolgo čas, zadnji obiskovalci zapustijo vrh, tako da res uživava v tišini in razgledih. Mišljen je bil sestop v Tamaroz, a glede na pozno uro, se odločiva za sestop z vrha kar po "strehi", ki je tečen in se vleče, ter naprej po prečki 632, do sedla Buje in express do Pezzeit-a.
Hja, greben, že ker je malo-poznan ali neznan, je zame zelo privlačen, ne-obiskan, vrednost raste in je dolg, ter z veliko višinci, so vse razlogi, da je bil na listi želja že kar nekaj časa. Oba sva bila navdušena, čeprav bi si sotrpin verjetno želel malo več skale potipati, a gre v večini bolj za hojo in premagovanje dolžine grebena.
Bil je popoln dan…še en, tam nekje višje