Včerajšnji dan je bil v hribih za bogove in tako sem se tudi počutil.
Izkoristil sem lepo vreme, tako kot Boštjan pred dobrimi štirinajstimi meseci, le avtobusa nisem videl nobenega.
Četrt pred sedmo krenem z lučko izpred žičnice, vendar sem jo kmalu pospravil. Prijetna temperatura mi je dala pospešek, na sedlu se znajdem še s štirimi dekleti, ki pa so imele druge cilje. Odložim mokre cunje, po slabi uri in pol že uživam na klopci pred bivakom, katero so ravnokar zapustili pohodniki, ki so prišli od Suhadolnika. Malce ga prezračim, se vpišem in nadaljujem vzpon proti prvemu cilju. Nad meliščem uživam v poplezavanju, na vrhu me razjezi skrinjica brez pokrova.
Čas bi bil, da pred tridesetimi leti nadelano povezavo med Kočnama posodobijo, saj so markacije zbledele, marsikateri klin je izpuljen. Ker sem imel časa na pretek, (možnost vrnitve) sem 'spregledal'tablico o začasni zaprtosti poti proti Grintovcu in ugotovil, kje tiči ta zajec. Zapora je zaradi malega podorčka ob poti, tik preden zavije v senco na severno stran. Potrebna je izredna previdnost in se stene (rjavica) ne dotikat, kajti tam bo še letelo dol. Delikaten del je dolg le slaba dva metra. Snega na severni strani ni nič, je bilo pa tam neverjetno hladno, in na srečo do vrha le dobrih deset minut. Sestopam zadnji, srečam le dva padalca, ki sta v skrbeh zaradi brezvetrja.
Sem mislil, da je melišče pod Kok. Kočno najzahtevnejši del ture, pa je bila pot po gozdu proti avtu zaradi obilice listja še težavnejša.