Na zadnji oktobrski petek sem se odpravil na Pelc za Rušo oz. Grivo. Po večinoma suhi markirani poti od Zapodna do planine Zapotok sem hodil v senci Trentskega Pelca in Srebrnjaka, temu primerna je bila tudi temperatura, ki je (tudi ob povratku) znašala komaj nekaj stopinj nad ničlo.
Sonce sem »dosegel« tik pred »odcepom« na neoznačeno pot, ki vodi s planine proti poljanam Za Razorcem. Omenjeno mesto, kjer se pot vzpne v gozd na desni, je zaradi podrtega drevja in odpadlega listja slabše vidno, a ga na manj izrazitem grebenčku, ki pelje proti stenam izteka grape izpod Zagorelca, nakazuje možic. Toplota nad planino me je malodane upočasnila, prav verjetno pa so za to bile krive tudi razkošne barve macesnov, med katerimi sem se vzpenjal
Na nekdanjih pašnikih Za Razorcem sem si privoščil nekaj počitka ter hrane, tako za želodec, kot za oči in dušo…
Najenostavnejšo varianto pristopa na najnižjega od Pelcev nad Srednjico - po levem robu jugovzhodnega grebena - sem preučil že prej, Za Razorcem, kjer je omenjena linija lepo vidna, pa sem to možnost lahko samo še potrdil. Tik pred gozdnatim Prehodcem (ki se nahaja med Veliko planino in Srednjico) sem se vzpel po omenjeni smeri, kjer so me čakale suhe trave in skrotje, vse skupaj pa je začinjeno z občasno kar precejšnjim naklonom pobočja. Čeprav od spodaj celotna »pot«, po kateri sem hodil, ni vidna v celoti, orientacija ni bila zahtevna, pretežavnim delom (strmina, skale) se je dalo izogniti. Z oceno predhodnikov, da je težavnost »poti« trentarska I-II, bi se kar strinjal; je kar dobra priprava za vzpon na kakšnega od še težje dostopnih sosedov…
Po uri vzpona z Za Razorcem sem prispel na vzhodni predvrh Pelca za Rušo, z zanimivim pogledom na mogočno podobo začetka grebena Zadnjega Pelca - in škrbino med njima. S predvrha je do glavnega vrha le še nekaj minut. Vreme je bilo lepo, razgledi na okoliške velikane res veličastni..
V dolino sem se vrnil po isti poti. Samoten, na soncu topel in krasen »zlat« dan.