Prav lepo je bilo včeraj pogledati v svet malo čez mejo, in prav hitro, že na parkirišču, ugledati brezkončne furlanske nižave, nad katerimi je ravno posijalo sonce in pozlatilo celotno pokrajino, ki je bila za naju nekaj povsem novega, saj sva bila tam prvič. Prav tako so se v soncu zableščale Kaninske gore, ki so se dvigale za najinim hrbtom, enako pa Dolomiti, par minut z izhodišča naprej.
Pripeljala sva se torej čez mejni prehod Robidišče in po petih km parkirala pod kapelico Sv.Antona, ki je eno od izhodišč za vzpon na Ivanac oz.Monte Joanaz. Vzpon sva začela po poti Martina Čedermaca, in se na grebenu priključila poti, ki pride od kapelice oz. sedla Madonnina del Domma. Po tej poti sva se potem vračala in tako naredila krožno turo. Že na grebenu so se začeli odpirati pogledi na naše Julijske Alpe, ki so bile tokrat res neprekosljive v zelo bogato okrašeni snežni odeji. Najprej se prikaže Krn s celotnim grebenom, v pogledu se pridružuje tudi Triglav, Bavški Grintavec, Jalovec, Mangart, Rombon, Kanin s svojo druščino ... Za grebenom Grand Monte pa so se dvigali Muzci, na drugo stran pa Karnijci, že omenjeni Dolomiti, od katerih je prav lepo izstopal njihov najvišji Antelao.
Glavna zvezda pogleda pa seveda Matajur, ki pa je bil za razliko kopen.
No, na najlepši točki poti pa čudovito drevo s klopico, kjer pa res ne moreš kar tako dalje. Sva se kar vrtela okoli njega in ga občudovala z vseh strani, da se prav nisva mogla odločiti, s katere strani je najlepše. Idealen kraj za počitek in malico, saj na samem vrhu Ivanca kar ni prikladnega prostora v ta namen.
Res čudovit vrh za te zimske dni, tudi zlate trave v tem času, so pravi okras poti.
Midva vrh lahko samo priporočava, pa saj Beneške Slovenije pravzaprav sploh ne poznamo. Za naju je bil Ivanac prav začetek tega spoznavanja
